031 559 553     Kontakt

Senzibilizacija

Image title

CELOSTEN ODNOS DO ČLOVEKA IN OKOLJA

Dediščina predstavlja bogastvo znanj naših prednikov, ki se je oblikovalo skozi stoletja ter hrani modrost narave, ki je skozi zemeljske epohe razvijala učinkovite oblike bivanja. To zakladnico znanj so vedno znali prepoznati in uporabiti ustvarjalci, pa naj si bodo to izumitelji in znanstveniki kot tudi umetniki in misleci. Njihovo delo pogosto zaznamuje natančno opazovanje in poglobljeno zrenje.

Dediščina hrani pričevanja iz časov, ko je človek še znal in smel občutiti zlitost z naravo in ji je bil tako sposoben tudi prisluhniti.

V bogatem izročilu, ki so ga naši predniki ohranili iz roda v rod, so se ohranila stara znanja o povezanosti vsega z vsem. V sodobnem času do podobnih ugotovitev prihaja tudi znanost. Tako se srečuje mitska, skozi zadnja stoletja pogosto zanikana in tudi preganjana percepcija sveta in univerzuma se srečuje z najsodobnejšimi izsledki znanosti.

Živimo v času, ko prevečkrat hitimo drug mimo drugega, smo v nenehnem vrvežu in nismo pozorni na dobrine, ki nam jih ponuja bližnje okolje, ampak se zatekamo v virtualni svet. Z vajami senzibilizacije, ki bi jih pedagoški delavci vključevali v programe vzgoje in izobraževanja, bi otrokom lahko privzgojili oz. jih naučili različne tehnike, vaje, s katerimi bi v otroku spodbujali doživljanje okolja, sebe in drugih celostno. Ko bi otroci začeli okolico dojemati celostno, bi lahko razvili tudi pozitiven odnos do dediščine.

V vrtcu lahko vaje senzibilizacije vključimo v mnoge dejavnosti na vseh področjih kurikuluma. Tako lahko že vsak obisk gozda, opazovanje narave začnemo z nekaj trenutki tišine, v kateri se predamo okolici, da nas nagovori

DOJEMANJE SVETA IN SISTEM PREPRIČANJ

V različnih kulturah sveta se skozi njihov razvoj izoblikujejo različni sistemi prepričanj, ki določajo okvir dojemanja sveta in pogojujejo razvoj skupnosti. Sistem prepričanj posamezniku določa njegovo temeljno resničnost o kateri ne dvomi in o njej ne razmišlja. Le redko izstopimo iz sistema prepričanj in pogledamo nanj z distance, saj premišljujemo in delujemo iz njega.

Različne sisteme prepričanj lahko povežemo v tri temeljne paradigme ali modele dojemanja sveta.

Materialistični model izhaja iz prepričanj, da vse nastane iz materije-energije. Svet spoznavamo in proučujemo z merjenjem. Materialistični nazor pomeni verjetje, da za vse dogajanje v vesolju obstaja edino materialistični vzrok.

Kljub temu da je moderna znanost s svojimi spoznanji v zadnjih sto letih močno presegla materialistični model, celotno izobraževanje z vsebinami še vedno temelji na prepričanjih tega modela.

Drugi sistem prepričanj izhaja iz dualizma materije in duha oz. duševnosti. Če delujemo v tej paradigmi, materijo preučujemo z orodji, ki jih je razvila zahodna znanost, duha in duševnost pa z pristopi duhovnega.

Pred dobrimi tristo leti je Descartes razdelil svet na dve domeni, materialno in duhovno. Materialno je zasedla znanost in se tako osvobodila krščanskih dogem. S tem ko se je znanost iztrgala iz celote je do modernih časov razvijala pristope, ki temeljijo na upoštevanju merljivega sveta in na nek način ostajala izolirana v ločenem svetu.

Tretji , trancsendentalni model pa izhaja iz prepričanja, da je izvorno na svetu zavest. Zavest je prvotna in obstaja sama po sebi, materija izvira iz nje.

Kvantna fizika 20. stoletja prepoznala učinek zavesti na subatomsko raven materialne realnosti in se s tem odprla vrata raziskovanju onkraj materije. Zavest je v zadnjih desetletjih postala resna tema znanstvenega raziskovanja. Nova znanstvena odkritja na področju fizike, biologije, neuropsihologije in kognitivne znanosti presegajo materialistično paradigmo ter v marsičem odslikujejo modrosti vzhodnih kultur in evropskega izročila.

Kozmos in naš svet v njem je ogromen organizem v nenehnem gibanju in spreminjanju prežet z vitalnimi in duhovnimi silami. Vse kar nastane na materialni ravni je pred tem obstajalo na subtilnejših ravneh. Proces materializacije lahko primerjamo z ustvarjalnim procesom. Najprej se nečesa domislimo in za tem sledi priprava in realizacija v fizičnem.

S subtilnimi ravnmi smo neprenehno v stiku tako kot s fizičnim okoljem. Včasih smo teh zaznav zavemo, ko se v nas samodejno oblikujejo v občutje ali počutje. Drugič spet ne in ostajajo le na nezavedni ravni.

Duhovna znanost, kot jo opredelil dr. Rudolf Steiner, utemeljitelj antropozofije, waldorfske pedagogike in biodinamičnega kmetijstva, obravnava človeka in naravo v vseh razsežnostih.

Naravo smo z razvojem znanosti razdelili na živo in neživo in s tem velikemu delu okolja pripisali »mrtvost« in neodzivnost. Naši predniki so vsem v okolju pripisovali življenje tudi navidezno mrtvim predmetom, kot so posebne skale in kamni. Na podoben način so dojemale okolje tudi stare kulture drugod po svetu.

Ustvarjalnost in razvoj novih idej izhaja iz prevladujoče paradigme. V sodobni družbi post-industrijske dobe izključenost iz narave razumemo kot osvoboditev. Narava nas ne napaja več z življenjem, temveč gledamo nanjo kot na mehanizem. Materialistična paradigma, ki je botrovala mehanicističnemu odnosu do narave, predpostavlja, da lahko v molekularni strukturi rastline zamenjamo kromosom podobno kot zamenjamo vijak pri stroju. Dosežen uspeh v spremembi lastnosti je le privid ene ravni obstoječega. Morda smo na ta način res dobili željene lastnosti rastline, vendar žal ne vidimo celote. Ne vemo in nismo sposobni prepoznati kaj se dogaja na subtilnejših ravneh.

Z razvijanjem zaznave in čutečega odnosa do sveta mladim odpiramo horizonte izza materialnega in omogočamo generiranje idej in razvoja, ki zaobjema vse ravni bivanja.

SPOŠTOVANJE NARAVE IN ŽIVLJENJA

Posebne obrede zahvalnosti so izvajali po žetvi v vseh kulturah. Z obredi so vzdrževali odnos s kozmičnimi silami in vpetost v ritme življenja. V krščanstvu poznamo obrede blagoslavljanja hrane in včasih so ob poletnem sončevem obratu blagoslavljali cvetje.

V knjigi Z nevidne strani neba nas Pavel Medvešček seznani s trojnim pomenom pogačije, pripravljanja pogač pri staroverskem obredu, ki je na Slovenskem vedno potekal v avgustu. Prvo pogačo so spekli dva dneva pred polno luno iz ržene moke. To je bila zahvalna pogača. Drugo so spekli ob polni luni iz pšenične moke kot daritveno pogačo in tretjo dva dneva po polni luni iz ovsene moke kot prositveno pogačo. »Vse tri so imele na vrhu tročana* s sedmimi semeni,« piše Medvešček. »Ta del pogače so pozneje zdrobili in ga potresli po njivi (iz zahvalne pogače) in po ognjišču (iz daritvene pogače), sredinski del prositvene pogače pa so pomešali s semeni vseh žit, ki jih bodo posejali prihodnje leto.« Kot vidimo v tem primeru, je obred obsegal zahvalo, daritev in prošnjo.

Še ne dolgo tega je človek gojil globoko spoštovanje in hvaležnost za možnost sodelovanja v vrtincu kozmičnih ritmov in udejanjanja življenja v kraljestvih Zemlje. Izražanje hvaležnosti in posvetitev dejanj je bilo včasih del vsakdana. Na tečaju senzibilizacije smo se pogovarjali o pomenu hvaležnosti in o tem, kako pomembno je, da zavedanje in izražanje hvaležnosti približamo otrokom. Za sodobni čas je zavedanje povezanosti z naravo v duhu hvaležnosti ob izražanju naše individualne vloge v skupnosti še kako pomembno. Marjana Šram, vzgojiteljica v enoti na Prihovi, nam je pripovedovala o svojih spominih na staro mamo in delo na polju. Vsakič ko so prišli na polje in preden so odšli proti domu in celo ob vsaki zaključeni vrsti so izrazili hvaležnost.

*Tročan: navidezna povezava treh točk v trikotnik, verovanje v trojnost. V tročanu so delovale sile, ki so blagodejno vplivale na ljudi in naravo samo. (Vir: Iz nevidne strani neba, Medvešček)

KOZMOS IN ČLOVEK

Včasih so se ljudje prepoznali kot del kozmosa, ki je izpolnjen z življenjsko silo, in ne ločeni in izgubljeni v brezkrajni praznini, kot vesolje razumemo danes. Pozornost so posvečali cikličnim spremembam v naravi in prepoznavali svojo vpetost vanje. Stare kulture so poznale leto velikega trajanja, ki znaša 25.920 let. To je čas, v katerem Sonce preide Platonovo leto. Tako poimenujemo čas, ki je potreben, da se Sonce ponovno pojavi na izhodiščnem položaju na svoji poti vzdolž kroga ozvezdij zodiaka. Holografsk iprincip vpetosti človeka v kozmične razsežnosti opisuje Rudolf Steiner in nam pojasni povezavo med človekovim življenjem in ciklusom Sonca. Dih je za človeka življenjskega pomena. Rodimo se s prvim vdihom. Pulziranje, ko z vsakim dihom vdihnemo zunanjost vase in izdihnemo navzven, nas oskrbuje s kisikom in nam omogoča življenje. V povprečju vdihnemo 18-krat v minuti, kar v enem dnevu znaša 25.920-krat.Toliko let je potrebnih, da Sonce prepotuje ves zodiakalni krog. To je le eden od primerov, ki oriše, kako se makrokozmične razsežnosti odražajo  vmikrokozmosu človeka, v njegovem telesu in ritmih življenja na Zemlji.

Kadar gledamo v nebo, v zvezde, njihov sij in telesa planetov, ki se gibljejo v osončju, opazujemo le njihovo fizično pojavnost. Morda se sprašujemo, od kod njihova pomenljiva imena, ki jih imajo že tisočletja – izvirajo iz arabskega sveta in grške mitologije ter se zelo razlikujejo od sodobnih poimenovanj s kraticami in koordinatami položaja. Po vedenjih starih kultur imajo planeti in zvezde ter stem tudi Sonce v našem osončju fizično telo, obkroženo in prežeto z duhovno atmosfero, ki se širi v neskončnost. Iz njihove notranje narave, ki seva v vsemirje, so včasih prepoznali njihovo vlogo in planete ter ozvezdja poimenovali. Zato so ozvezdja predstavljena kot bitja oz. stvari: Mali medved,Oven, Vodnar, Tehtnica … Sonce so gledali kot fizično telo, ki sije k nam,njegovo notranjo bit in atmosfero pa izpolnjujejo duhovna bitja.

V naravi in pri človeku lahko odkrijemo veliko ritmov, ki odražajo našo vpetost vrazsežnosti Zemlje in kozmosa, našo prepletenost in povezanost z vsem. Mesec kot Zemljin sopotnik ima posebno vlogo v življenjskih procesih na Zemlji. Luna povzroča premike ogromnih količin vode v oceanih. Med plimovanjem se gladina spremeni za nekaj metrov približno štirikrat dnevno. Ritem luninih men vplivana naše življenje. V nekaterih bolnišnicah se izogibajo operacijam ob polniluni, ker so v tem času krvavitve močnejše. Luna simbolizira pasivni ženskiprincip in cikličnost. Nekatere stare kulture so živele skladno s pulzirajočimi ritmi narave in štele čas po luninih menah.

Glavne naravne ritme, kot so menjava letnih časov,dneva in noči, pogojujeta prav sonce in luna.Včasih so poznali subtilne sile, ki vzdržujejo svet in ravnovesje, da obstaja realnost

RASTLINE

Rastline kot eno od kraljestev narave danes štejejo približno tri milijone vrst. V okolju in našem življenju imajo zelo pomembno vlogo. Dajejo nam hrano, zrak, prst, zdravila, zaščito, material, s katerim ustvarjamo, in lepoto, kadar se zazremo v zeleno pokrajino ali cvet ob poti.

Rastlinstvo je simbol razvoja in možnosti, ki jih hrani seme ter se uresničijo skozi proces rasti in zorenja. Med najpomembnejšimi in najbolj zastopanimi rastlinskimi simboli sta drevo in cvetica. Poseben pomen imajo zelišča. Zel in zelišče je vse, kar zdravi. Po izročilu naj bi zdravilne lastnosti ljudem razkrili bogovi, škrati in vile.

Naši predniki niso rastlin spoznavali le s preizkušanjem uporabe. Včasih je bilo poznavanje rastlin zelo drugačno kot danes. Vedeli so za njihovo zdravilnost in dobrodejne učinke ter tudi nam zapustili zakladnico znanja o njihovi uporabi.

Zanimivo je znanje v starih zeliščarskih knjigah. Natančno poznavanje učinkov rastlin je ohranjeno v stari kitajski medicini, v Indiji, poznali so jih v Egiptu, antični Grčiji, Rimu in na Bližnjem vzhodu. Ob njih lahko le utrdimo spoznanje, da znanje ni nekaj, kar bi nastalo ob analizah v laboratorijih. Stari zapisi o uporabi rastlin za zdravljenje se ne razlikujejo od današnjih ugotovitev, pridobljenih na podlagi laboratorijskih analiz. V preteklih kulturah niso poznali kemične analize, pa so kljub temu zelo natančno poznali delovanje rastlin, njihovih posamičnih delov, in tudi razlike v učinkovanju glede na kraj, kjer je rastlina rastla, in čas, ko je bila nabrana. Iz tega je razvidno, da so včasih naravo spoznavali drugače, vendar pa nič manj učinkovito kot danes. Pravzaprav njihovo znanje v marsičem presega današnje ugotovitve.

Rastline se odzivajo na našo naravnanost. Zato še kako velja staro reklo, da se je treba z rožami pogovarjati, če želimo da lepo cvetijo in uspevajo. Ta stara modrost govori, da rastline z nami sodelujejo še drugače, kot da nas za skrb, zalivanje, obrezovanje in gnojenje nagradijo z lepoto ali sadeži. Z našega zornega kota rastline rastejo počasi, dojemamo jih kot pasivne, saj njihovega gibanja ne opazimo. Šele hitro predvajanje posnetka kalitve nam pokaže moč, energijo in dinamiko rasti.

Danes ponovno obujamo celosten odnos do narave in okolja. Ponovno se učimo naravo spoznavati z vsem svojim bitjem. Učimo se podrobno zaznavati in sporazumevati se z rastlinami.

Zanimivo je vonjanje in okušanje dišavnic. Kadar pozorno prisluhnemo svojim občutjem, prepoznamo, kako delujejo na naše telo, na naše počutje. Lahko rečemo, da se predamo atmosferi, ki nam jo dajejo, in nas na ta način tudi zdravijo. V naše telo in čustva vnašajo svoje kvalitete. Inteligenca narave presega materialistični model in nikoli je ne bomo dojeli le z razumom. Rastline so prebivalke zemeljskega stvarstva, medtem ko dušna kvaliteta živali prihaja iz kozmosa. Rastline kot fizična bitja odražajo kozmične razsežnosti, ki jih v njihovo obliko in delovanje prevajajo elementarna bitja narave iz globin kozmosa in Zemlje.

CVETOVI IN GOVORICA OBLIK

Dediščina hrani veliko lepote. Lepota narave se odraža v oblikah v pokrajini in tudi v drobnih detajlih ter v sledeh dela in življenja naših prednikov.  Lepoto in posebnost najdemo v oblikah rastlin. Skrivnosti oblik razodevajo naravne zakonitosti. Stare kulture so znale v tesni povezanosti z naravo in okoljem razbirati modrosti narave in delovati v povezanosti z vsem bivajočim. »Daj mi modrost, da bom razbral nauke, ki si jih zapisal v vsak list in na vsak kamen,« se glasi molitev severnoameriških Indijancev.

Kadar se posvetimo natančnemu opazovanju cvetov, nas preseneti njihova zgradba. Kot bi narava snovala umetelno arhitekturo. Tudi ko gre za na prvi pogled preproste rastline, kot sta ostra homulica (Sedum acre), ki nas očara s svojimi drobnimi rumenimi zvezdicami ali socvetje katere od kobulnic. Regrat s socvetjem drobcenih cvetov v obliki koška postane zanimiv za opazovanje aerodinamike, ko dozorijo semena in se igramo s pihanjem »padalc«. Šele s podrobnim opazovanjem – včasih je najbolje uporabiti lupo – odkrijemo bogastvo oblik. Ob tej lepoti si zastavimo vprašanje, kaj nam sporočajo oblike in kako se skoznje izraža sama bit rastline.

Cvetovi rastlin so zelo različni. Namen opazovanja ni le prepoznavanje oblik. Pri takem opazovanju se del nas izklopi in ne sodeluje v procesu. Med opazovanjem smo polno prisotni in čuječi, kot bi se zlili z rastlino. Pozorni smo na misli, podobe ali nove telesne zaznave. S podrobnim opazovanjem oblik spoznavamo zakonitosti narave in se približujemo notranjim zakonitostim, ki tkejo zunanje pojavne oblike. Rastlino občutimo, se povežemo z njo in začutimo, kaj nam sporoča skozi oblike.

Simbolika cvetov je zelo sporočilna. Cvet kot arhetipska podoba ponazarja duhovno središče. Cvet je simbol pasivnega načela, cvetna čaša pa ponazarja kelih. Vsaka roža ima svoj simbolni pomen. Medtem ko je cvet je podoba duševnih kreposti, je šopek simbol duhovne popolnosti. S prvimi cvetovi nas razveselijo prve pomladanske rože, a najbolj izrazit čas cvetenja je pozna spomlad in poletje, ko se razcvetijo travniki. To je obdobje, ko je na zemlji največ toplote.

Image title

Cvetov ne najdemo le v naravi, temveč tudi v kulturni dediščini. Oblika cvetov in rozet se pojavlja v arhitekturi v različnih zgodovinskih obdobjih, od preprostih detajlov, izrezljanih v lesu ali izklesanih v kamen, do umetelno izdelanih tlakov, intarzij, kupol ali slikanih oken v katedralah. Oblikam se lahko posvetimo z notranjim motrenjem in občutimo, kako delujejo na nas.

Šestlistno rozeto poznamo v izročilu Primorske. Najdemo jo povsod po Sloveniji izdelano iz različnih materialov. Tako obliko rozete narejeno iz kovine vdelane v les smo opazovali na portalu na Partizanski ulici v Slovenski Bistrici.

Oblike, ki so jih upodabljali naši predniki, so imele premišljen pomen. S simboli niso le krasili. Arhitekti so z geometrijo in razmerji podali odnos človeka do kozmičnih razsežnosti. Z oblikami so izražali globoko spoštovanje do življenja. V starih kulturah je arhitektura pomenila veliko več od fizične zgradbe in kompozicije, ki združuje trdnost, uporabnost in lepoto. Zgradbo so dojemali kot sveti prostor v analogiji s človekovim telesom, božjim hramom.

Nekatere podobe v obliki rozet so včasih uporabljali za zaščito. Simboli, ki jih najdemo v dediščini na Slovenskem, so zapuščina stoletij, lahko rečemo tisočletij, saj so prehajali iz starih kultur, ki so naseljevale naš prostor, skozi antiko v krščansko kulturo. V prilagojeni obliki se pojavljajo v romaniki in gotiki ter v poznejših zgodovinskih obdobjih, v baroku in klasicizmu, vse do sedanjosti. Vsak slog je obliki prispeval svoj značaj.

Sveta geometrija v starem Egiptu in Grčiji razlaga, kako vse v vesolju sledi pravzorcem nevidne geometrijske strukture. Ti vzorci se odražajo v fizičnih oblikah, ritmih, makrorazsežnostih vesolja in v detajlu. Odkrijemo jih v oblikah narave, v mineralih, oblikah rastlin in človekovi ustvarjalnosti, v arhitekturi in glasbi. Prepoznamo jih v fraktalnih vzorcih fizike in elektromagnetnih poljih Zemlje ter v strukturi atoma. Davna izročila govorijo, kako lahko obstoj vsega v kozmosu opišemo z geometrijskimi vzorci, ki so temelj stvarstva.

Image title

Knjiga Karin Lavin : Dediščina in učenje z občutenjem