Energijsko telo čarkamna blagodejno izžareva energijo na področju njegove odprtine. Kamen naravnih razvejenih oblik, višine človeka, z ovalno odprtino, je prvotno stal v gozdu v okolici Kočevja. Po naročilu sem opravil geomantijski pregled zdravilnega delovanja kamna. Odprtina kamna je namenjena zdravljenju. Tako je kamen narava podarila človeku.

Pokrajina s skalami in kamni je imela za naše prednike drugačen pomen, kot ga ima danes. V svojem okolju so prepoznavali mnogoteri izraz življenja. Tako jim ni dajalo življenja le polje, temveč tudi – z današnjega stališča gledano – navidezno nepomembna skala ob njem. V oblikah narave so prepoznavali posebne vloge in energijske zakonitosti, ki so v harmoniji celote dajale vitalnost okolja. Posebno vlogo so imeli posebni kamni, tisti v katerih je človek pradavnin s senzibilnostjo prepoznal utrip drugačne energije, zdravilne ali blagodejne in mu znal tudi določiti namen.

Tak primer predstavlja skala najdena v okolici Kočevja. Imenovana čŒARKAMEN. Skala je iz apnenca razvejene oblike velikosti človeka z ovalno odprtino nekoliko večjo od človeške glave. Še nedavno so jo uporabljali za zdravljenje. Postavljena na točno določenem kraju, ki energijsko dopolnjuje njeno vlogo, deluje zdravilno za področje dihal, če položimo glavo v odprtino.

Točka v naravi, kjer je bil po pripovedovanjih čarkamen prvotno umeščen je energijski vdih – center dihalnega sistema Zemlje, pomemben za širšo pokrajino. Na tem mestu narava vdihuje energijo v globine zemlje. Kamen je skozi sebe prevajal in kultiviral kvaliteto energijske točke.

Na makro ravni učinkovanja za širšo okolico je kamen deloval kot ojačevalnik in označevalec identitete kraja. Na mikro ravni je deloval kot povezovalec z človekom – njegovim vsakdanjim življenjem in njegovimi običaji. Predstavljal je vez med skupnostjo človeka in naravo. V energijski zaznavi značaja kamna se potrjuje sled človekovih zavestnih usmerjanj v kamen – ki so se prek številnih oblik ljudskega izročila prenašale iz roda v rod. V resonanci z cirkuliranjem dihalnega sistema točke je kamen zajemal energijo v področje svoje odprtine in usmerjal njegov tok k človeku. Posebnost tega karakterja kamna – točke, je dihalni zdravilni efekt. Gre za zdravilni pojav kadar je človek približal glavo k odprtini kamna. V doživetju intenzivnega polja narave je prišlo do ozdravitev.

Z ženo Karin že desetletje proučujeva pomen posebnih kamnov v ljudskem izročilu :  V slovenskem ljudskem izročilu najdemo bogastvo pričevanj o tesni povezanosti človeka z naravo. Velik del te zapuščine se nanaša na okolje v katerem je človek živel, najpogosteje od zibelke do smrti, v tesni soodvisnosti od narave, ki mu je nudila vse potrebno za življenje.

V celotnem slovenskem prostoru zasledimo podobna izročila in verovanja. Bit teh verovanj, ki so modernemu človeku pogosto tuja in nerazumljiva, govori o izrednem posluhu za sporočila narave, ki so zaznavna v oblikah kamnov, dreves, pokrajine ali dogodkih.

Razbiranje in prepoznavanje teh sporočil narave se je pogosto prelilo v pripovedi, v simbolno govorico legend in pripovedk, katerih globje sporočilo razberemo šele ko prepoznamo njihov arhetipski jezik. Arhetipi so simbolne podobe kolektivnega nezavednega, polne notranjega pomena.

Prav legende so tiste, ki s preprosto govorico prenašajo sporočilo o pomenu kraja, pokrajine, ki jo lahko prepoznamo s poglobljenim raziskovanjem njene energijske podstati, s čimer se ukvarja geomantija. Vedo, ki se je poučevala na prvih univerzah Evrope in po katere znanjih so bila grajena srednjeveška mesta, je izpodrinil humanizem s svojo razumsko razlago sveta. V modernem času se senzibilen odnos do okolja začenja ponovno uporabljati pri načrtovanju gradnje in sanaciji že obstoječih naselij in posamičnih objektov z namenom doseči kvalitetnejši bivalni prostor, ki je v svoji zasnovi zdrav in usklajen z naravnimi pretoki energij v okolju.

Raziskave subtilnih energij okolja sovpadajo s simbolno govorico pripovedi in tolmačenji različnih krajev ali predmetov v ljudskem izročilu. Naše prednike je pogosto prav skromnost bivalnih razmer silila k upoštevanju okolja kot živega organizma, kot bitja s svojim vitalno-energijskim ustrojem, s katerega danostimi je potrebno živeti v sožitju, da človek dosega željeno blaginjo. Podoben odnos so imeli do življenja na sploh, kar tudi razbiramo iz bogate ljudske zapuščine. Veliko manj kot danes so govorili o naključjih in veliko bolj so skušali v navidezno naključnih dogodkih prepoznati globje sporočilo za svoje življenje. Prav slovenska beseda naključje nosi v sebi besedo ključ. Na-ključ – torej pomeni, da se v naključnem dogodku skriva ključ, ki odpira vrata za razumevanje nečesa.

Izročilo naših pokrajin nosi zelo stare korenine. Kot bi sporočilo o globjem pomenu krajev, določenih področij, izvirov, vzpetin in dolin ter sten in skal s spreminjanjem kultur, ki so poseljevala naše ozemlje, le dobivalo drugačna imena. Ponekod v odmaknjenih dolinah in hribovjih so se celo v začetek 20. stoletja ohranila obredja iz časov, ko so naše ozemlje poseljevala keltska in druga plemena. Pogosto zasledimo slovansko mitologijo in kot zadnja razlaga se pridružuje krščansko izročilo najpogosteje v vlogah različnih svetnikov.

Star izraz »Ajdi« govori o davnih časih, ko naj bi naše ozemlje poseljevali velikani. Ponekod pomeni velikane, ponekod pa preprosto pogane, drugače verujoče. Po izročilu naj bi velikani Ajdi gradili gore v naših masivih na Gorenjskem. Na Kozjanskem pravijo veliki samotni skali iz granita, ki ima podobo žene z otrokom v naročju, Ajdovska žena. Po legendi naj bi bila to okamenela velikanka iz časov, ko so verovali v sonce kot najvišje božanstvo. Za kazen ker ga je preklela, je okamenela. V steni Prisojnika na Gorenjskem pa razberemo ženski obraz, ki mu pravijo Ajdovska deklica.

Razbiranje posebnega pomena kamnov je vezano tudi za vrhove gora. Samo poimenovanje naše najvišje gore Triglava izvira iz imena trojnega boga, boga zemlje, vode in neba, Triglava.

O čaščenju in spoštovanju kamna najrazličnejših oblik govorijo pričevanja o posebnih kamnih. Skala v katero je udarila strela je imela poseben pomen, rekli so ji ognjeni kamen ali skala. Imela naj bi posebno moč in vpliv na vsa živa bitja. K njej so se hodili tudi zdravit ob različnih težavah.

Tudi manjši kamni kot so prodniki posebnih oblik ali nabrani na posebnem kraju so imeli pomembno vlogo. Nekateri so ščitili pred nesrečo (»čujki«) drugi pa odganjali strelo. Varovale so tudi druge oblike kamnov, kot je »ratr«, ki ščiti pred poplavami. Na Kačnkovem prevalu nad čŒepovansko dolino pa je stal »vahtar«, ki je zagotavljal varno pot. Pokončno postavljen neobdelan kamen je imel na eni strani vklesan znak neznanega pomena.

Poleg zaščite so kamne v preteklosti uporabljali za zdravljenje in iskanje pomoči. S pomočjo kamnov pa so tudi napovedovali letino in dobro srečo.

Zelo izrazito o kvaliteti kraja govorijo skalni samotarji kot je Ajdovska žena, Babe na Kamniškem sedlu, okameneli svatje pod Veliko goro pri Ribnici…

Samotne skale imajo pogosto posebno vlogo, prav tako naravna svetišča – sklop skal v naravi ali določeni predeli, kjer zaznamo posebno atmosfero (skala Kamrtna nad Idrijco, naravno svetišče pri Belem brdu in druge).

Skale in kamne posebnih oblik, ki so imeli določeno vlogo v življenju ljudi najdemo po vsej Sloveniji. V Banjščicah je stal kamnit malik, ki so ga imenovali »RogomožÂ«. Odganjal je strele in hudo uro, predvsem pa skrbel za rodnost žena, polj in živine. V Grgarskih Ravnah še poznajo pomen »tripčev«, pokonci postavljenih kamnov, podobnih mejnikom, ki so s svojo pravilno razmestitvijo v prostoru varovali vas pred hudourniško vodo. Med Limbarsko goro in Golčajem stoji kamen, ki mu pravijo »votli kamen«. Naravna neobdelana skala je imela na sredini luknjo. Dekleta so na god Sv. Neže poskušala vreči kamen skoznjo, saj je veljalo, da se bo tista, ki ji to uspe, še istega leta poročila.

O zdravljenju s kamnom je pisal tudi Valvasor: »čŒe človek zboli, pomeni, da so ga napadli zli duhovi, uroki. čŒe želimo, da bolnik ozdravi, je treba najprej pregnati uroke, zla bitja, šele nato zdraviti bolezen.

V gozdu Medvednici pri Turjaku je votel kamen. Skozi ta kamen lahko greš ali se plaziš. In če te hrbet boli, zlezi skozi ta kamen in boš ozdravel. Kmetje zelo pogosto uporabljajo to hrbtno kuro. Neki župnik je pred leti zelo trpel zaradi bolečin v hrbtu. Kmetje so mu svetovali naj se posluži tega kamnitega zdravnika. Ker pa je to imel za prazen nič, tudi ni šel h kamnu.

Nazadnje pa so ga kmetje le pregovorili in tudi bolečine v hrbtu so ga opozarjale na kamen. Zlezel je, bolj iz radovednosti, skozi votli kamen in se vrnil domov zdrav!« (Valvasor, 15. poglavje, lV. knjiga)

Nad Begunjami je poznana votlina, ki zdravi bolečine v ušesih. O »votlem kamnu« na Pohorju pa piše Trstenjak, ki je tam poznal človeka, »ki bolnike skozi votle pečine poriva in tako ozdravlja«.

Ukvarjanje z zdravilnimi kamni narave je po tradiciji bazično področje geomantije. Veliko je še neodkritih lokacij, ki so nekje zapuščene v gozdu. Narava nam vendar ponuja roko za sodelovanje.