Gradnja cestnih povezav je poseg v prostor. Vpliva na naravno in grajeno okolje. Ceste naj bi se načrtovale tako, da so v največji možni meri zmanjšani negativni vplivi na okolje. V oceni prostora naj bi se vplivi na okolje praviloma obravnavali v ravneh ranljivosti za varstvo narave, varstvo človekovega bivalnega okolja in varstvo naravnih virov.
Za gradnjo cest se žrtvujejo marsikatera rodovitna kmetijska zemljišča, vodovarstvene in hiperekološke cone. Poleg razkošnih koristi vozljivosti, ceste izpuščajo v okolje tudi senčno plat. Ceste niso samo onesnaževalec zraka. Pogost zatečen problem cest je prekinjanje toka energijskega polja okolja. Pri načrtovanju naselij lahko kasnejši plani z dodano cesto porušijo ravnovesje, ki je bilo prvotno relativno dobro planirano s prostrorskim načrtom.
Tehniški postopek za načrtovanje tras zahtevnih prometnih objektov ima svoje izhodišče v prometno-tehničnih razlogih za določitev smeri in oblikovanja trase. Prostorsko se potem presojajo že izdelane tehnične rešitve, kar pogojuje uporabo sanacijskega okoljevarstvenega pristopa.
Resda se dodane količine novih cest običajno tako izvajajo, toda povdarek v tem članku temelji na ugotovitvah o konsekvencah kvalitete življenjskega okolja. Raznotere variacije cest, domnevno kot dopolnilo prostoru, so načrtovane mimo vsakršne prostorske logike obravnave organizma okolja. Tako privoljeno pripravljene ceste so disocirane. Prezrejo pravilnost prehodov in prilagajanj skozi koridor soodvisnosti s prostorom življenjskih energij. Zarisane so s posplošenimi potezami masovno storilnostnih trditev. Zamišljene za masko umetnega urbanizma, ki konceptualno lebdi neozemljeno do naravega prostora. Posledično so potem take gradnje opazne packe v prostoru, v razcepljenosti do celote sestavin okolja, podvržene poslabšanju biopolja in izmuzljive vzdržnosti.
Poznani so številni primeri interdisciplinarnih raziskav cest in avtocest, kjer so bile pogoste ponavljajoče nesreče. Geomantijske in radiestezijske analize so odkrile sporne posege v občutljiva območja narave in povratno problematično učinkovanost na človeka. Nastane negativna verižna reakcija zanke človek – okolje – človek. Posledično take ceste oddajajo geomagnetne motnje neprimernih frekvenc na voznike. Navzoči negativni fenomeni konfuznih cestnih energijskih polj vplivajo moteče na možgane voznika in motijo zbranost pri vožnji. Voznikom se nenadno nerazumljivo rapidno poslabša razpoloženje, kot so afektivne reakcije padca prisebnosti.
Izkušnje takih pretresljivih primerov prometne infrastrukture nas učijo, da velja pozivati k načrtovalnim pristopom, ki temeljijo na predhodni prostorski analizi energijske ranljivosti prostora in dekodiranju funkcije prostorskih področij, za preventivno okoljevarstveno delovanje. Razmere so zaenkrat na povprečju, pogosto pod povprečjem, vkolikor se promlematiko obravnava iz stališča celostne ekologije.
Zakaj je temu tako, je potrebno razvideti ozadje. Ta izhaja iz kompleksnega sistemskega problema prostorskega planiranja. Nima enoznačno črnobelega odgovora. To pa ne pomeni, da ni potrebno razkrivati sistemske vrzeli in mahinacije, v luči družbene in okoljske odgovornosti. Več kot očitno je, da potrebujemo ekologijo sistema.
Spremembe zakona o varstvu okolja se premikajo kot rakasta hoja, malce naprej, pa nazaj. Sistemske rešitve za trajnostno mobilnost naj bi izhajale iz pripravljenih celostnih prometnih strategij. To problematiko naj bi urejale na ravni urbanega in regionalnega območja. Zagotavljala naj bi se povezava med celostnimi prometnimi strategijami in trajnostnimi urbanimi strategijami.
Med osrednjo nalogo vlade Slovenije spada dokončanje celovite prenove prostorske in gradbene zakonodaje, da bi povečala prožnost prostorskega načrtovanja, da se lahko bolj ažurno odziva na aktualne potrebe v prostoru ter uvedla koncept izdajanja gradbenih dovoljenj, s katerim bi se zmanjšalo tveganje.
Vkolikor je zasnova ceste v neskladju z energijskimi danostmi terena, deluje cesta kot motnja nemira in ojačevalnik negativnih tendenc okolja, ki tako zlahka vstopajo v dotično lokalno skupnost. Zato je vedno najboljša preventiva s celostno prostorsko študijo. .