Razreševanje stiske: pot preobrazbe

Razreševanje stiske je zapletena uganka, kadar razum ne sodeluje z notranjim počutjem. Smo pred izzivom sodelovanja s samim sabo. To je pogoj da lahko uspešno sodelujemo s svetom.

Skrivanje stiske ni možno. Lahko je le navidezno. Kakorkoli pride na plano. Tudi v notranjem svetu najde poti, da trka na vrata zavesti. V primeru da je stiska strogo zaprta v cone podzavesti, potem povzroča stranske učinke tesnobnega slabšanja počutja. Na izbiro je: kdaj pride do odločitve se soočiti s samim sabo odkrito. Potem ko se ta korak naredi, se odkriva svojo čustveno hrbtenico kako je zlomljena in kako se ponovno postavit na svoje noge.

Poškodbe energijskega telesa nastanejo takrat, ko je stiska dominantna kot notranji konflikt. Še posebej v primerih akutnih kombinacij osebnega in okoljskega stresa. Danes je stres multipliciran povsod kjer je prisoten kronični strah, v ujetosti z zunanjimi negativnimi vplivi neozemljenosti in izgube stika z realnostjo.

Običajno se v dnevu nabere prekomerna doza stresa, če je slehernik v stiski ali tipičnem modernem slogu delovanja številnih obremenitev. Vkolikor se stres iz dneva v dan nabira in ne čisti, nastaja napetost in slabšanje počutja.

S temi dilemami se ukvarja marsikdo ki je v stanju stiske. Za ta čas prevladujoča tematika. Najbolje je prevzeti praktičen pristop za soočanje in ustvarjanje primernih odločitev. Odsotnost iz sebe povzroča stopnjevanje stiske. Potem ko najdeš veščino jo izvajaš redno. To velja za vse enako. Smo v izzivu fokusa

Da so se razmere Zemlje spremenile je merljivo s številnimi instrumenti spremljanja frekvence planetarnih vibracij. Toda za razum v stiski to ni dovolj, dokler ne poči navznoter. Tisti moment notranjega šoka in razbitja iluzije je kot nujen preobrat pri dojemanju realnosti. Ko razum sprejme svoje omejitve in se prepusti globljemu čutenju, se odkrije vzročno posledična slika. V njej smo vsi na svojem mestu, tam kjer moramo biti, da se učimo naravnih zakonitosti soodvisnih sil ekosistema Zemlje.

Predočen skupen izziv je razreševati obremenitve sodobnega načina življenja. Za odpravljanje posledic stresnega življenja, v odtujenosti od narave in tujosti na ravni odnosov, ki lahko z leti privedejo do drastične okvare veččutnega zaznavanja. Moderni človek potrebuje korenito preobrazbo, kadar osebna kriza trči s kolektivno.

V prostoru so značilne protisile. Imajo naboj negacije razvoja. Nasprotujejo spremembam. Hranimo jih s strahom in lastno inercijo. So del kolektivne sence. Odtrgati se od protisil je veščina. Večkrat je potrebno poseči po globljih postopkih preobrazbe, da resnično premagaš pritiske negativnosti. Ti so značilni po duhovni zrelosti soočenja s svojo in kolektivno senco. Protisile so poznane kot nasprotniki napredovanja in preobrazbe. Najbolj izrazit premik so zgodi, ko spremembo izvajamo tudi takrat ko so protisile.

Protisile lahko delimo v 3 kategorije. Osebne, kolektivne in astralne. To so pritiski nasprotovanja iz strani negativnega pola življenja. Izhajajo iz temnega lika, ki ga hranimo s svojimi prepričanji in čustvi. Temni lik nas lahko ujame v nadzor. To je takrat ko se izgubi zavedanje o sebi. Predvsem v primerih zanikanja preobrazbe, v naboju sovraštva do sebe in drugih. Da se znebimo teh motenj, velja delat na ljubečem sprejemanju svoje sence in njenem preobražanju.

Strah pred spremembo je uničil preveč potencialov našega skupnega družbenega organizma. Zato se velja vprašat pravočasno kako aktivno vzljubit predočeno preobrazbo v sebi. Odpori, zanikanja, sprenevedanja ali panika so nalepke, ki jih prvenstveno daje samemu sebi prav ta povzročitelj strah. Iz njega se producirajo številne motnje vedenja in delovanja. Ko bomo končno postali posvečeni zdravljenju svojega notranjega sveta, se bo odprlo okno novih priložnosti.

Strah pred spremembo je pogosto večja ovira kot ukvarjanje s potencialom preobrazbe. Strah je najbolj izrazita vibracijska blokada, ki notranji vir dobesedno ohromi. Kadar se mu daje veljavo, se razširja po energijskem telesu. Seveda je pa ključno sprejemanje njegove vloge. Kaj dejansko hoče povedat, da se z njim pogovorimo in ga osvobodimo ujetosti. Tako postanemo izvirni v razrešitvi

Strah je zamegljen, zamaskiran, zakompliciran in zakodiran. Ko ga podpiramo v sebi postanemo prozorni pri preobrazbi. Prestrašenost je bolezen sedanje družbe. Temelji na kolektivni in osebni izgubljenosti iz vira. Smo pred skupno preizkušnjo kako si pomagat pri dekodiranju pojavov strahu in krepitvi upanja, zaupanja in zasidranosti z Zemljo.

Terapija ima danes splošno premalo pozornosti, ker prevladuje strah pred spremembo, pri vseh ki nasedajo množični omami vsesplošne zmede krize. Ta pojav krize, ki je tako večplasten, dobi s tem temno vlogo povzročanja bega pred realnostjo. Kompleksnost krize je potrebno poglabljat kot nadaljevanje zdravljenja in odpiranja novih potencialov soustvarjanja.

Koliko globoko lahko pogledamo proti dnu? Tam je tema. Lahko deluje zamorjeno, grozljivo ali zastrašujoče. Morda pa je le tam izhod iz stiske. Seveda pod pogojem da tja dol pride svetloba zavedanja in volje aktivirat preobrazbo. Tam spodaj srečamo zmaja. Ko zmoremo doseči dialog, nam pokaže pot naprej. Sodelujmo s silami globoke transformacije.

19.01. 2023 sanjam kako se odločimo potopiti v globine skrivnostne vode. Na tabli je priporočilo: globlje kot greš, več je vrednoteno potapljanje. Nagovor sanj spodbuja po potapljanju v podzavest univerzalnega oceana elementa vode. To je kvaliteta čustvenega arhetipa in intuicije.

Ko vstopimo v svoj notranji svet, se srečamo s stisko, ki je zavila zavedanje o sebi v pajčevino. Potrebno je odstranit to pajčevinasto bariero in nadaljevat po poti navzdol do svojih notranjih globin. Pretok se lahko intenzivno poveča v svoji preobrazbi. Pokaže nam dele sebe, ki so bili odrinjeni in odtujeni. Spoznavamo sebe kdo pravzaprav smo. V tej globini srečamo številne podosebnosti. Potrebno jih je ovrednotit. Jim dati ime in funkcijo čemu služijo.

Vzroki za nastanek bolezni so natančno zapisani v memoriji podzavesti in telesnem zapisu. Ko je zrelo za odkriti vzrok, se ta zapis dvigne iz podzavesti na ekran zavedanja. Vidiš pred očmi sliko svoje zgodbe in prepoznavaš kje si se izgubil od samega sebe. Ponovno sestavljanje sebe skupaj je pot preobrazbe, značilna za priznavanje realnosti brez nalepk z imenom narobe. Vse ima svojo logiko in nauk vzročno posledične življenjske zgodbe s svojo vrednostjo učenja.

Koliko si reven ali bogat v srcu: se testiraj ko ti pride naproti skupna bolečina sveta, nam govori duša Zemlje. Koliko se odpreš ko stisne stiska brezbrižnosti pri zdravljenju, ki je toliko potrebno drugače ovrednotiti- zakaj zdraviti in kako.

Izrečene besede pustijo pot k odpiranju skupnih vsebin. Seveda besede take vrste ki so ustvarjalno naravnane, z namenom sporazumevanja za skupno preobrazbo. Besede in stavki številnih razmišljanj se kakorkoli oddajajo v prostor. Tudi če tega nočeš. Druga stran to začuti. Ko se pa odpremo zavestnemu komuniciranju, tudi ko pride do zapletenih tematik, potem ustvarjamo polje medsebojne podpore kjer srce prevzema osrednjo vlogo.

Pri vsej samodestruktivnosti ki jo premore ta civilizacija, je potrebno pogledat kaj je na dnu. Kot nas zgodovina uči, ko se pristane res na dnu, se soočimo s koncem. Tukaj se običajno prične preobrat, ki nosi v sebi razpad starega. Strah pred spremembo, ki povzroča tudi nasilje do samega sebe, se je na dnu ustavil in pogledal v lasten nesmisel

Kako je družbeni organizem zbolel nam govorijo ranljive skupine. Prav pri šibkem členu sistema se učimo kako močni smo in prepričljivi. Ranljivih skupin se zavedamo pri programih zdravljenja. Splošno je pa razumevanje tega šibkega člena aktivno ko poka po šivih. Takrat se vzbudi pozornost. Podobna slika je v notranjem svetu. Ko se oglasi alarm, je zanimanje za ranljivost aktualno. Preprečevanje je na izbiro preventivno ali kurativno.

Prvinske prasile Zemlje se moderni um boji, ker se znajde nebogljen kako kontrolirat samega sebe. Iz tega izhaja vseprisotna bolezen tega časa v odtrganosti glave in čutenja. Ko se učimo doživeti kačjo energijo narave, oziroma zmajevo preobrazbo, potem se strah transformira v stik s sabo: sprejemanja vira samozdravljenja.

Sesuvanje marsikaterih negativnih prepričanj v času krize se odlično sestavi v soočanje z rešitvijo v vodenjih v naravi. Nimaš nič za izgubit, razen veliko balasta ki ga nosiš na glavi v svojih utvarah kaj je kriza in kaj nosi v sebi. Pot sprememb se začne v stiku s tlemi.

Zahtevni časi ki so pred nami, bodo še trajali v taki atmosferi. Pravzaprav se vsak dan na novo odloča v kakšni smeri bo potekalo razmišljanje, vera in vedenje do sebe in bližnjih. V posebnih razmerah velja ubrati nove oblike odzivanja.

Tematika ki udarja na plano je pomen krivde, ker nisi ubogljiv zapovedim obstoječega sistema. Začaran krog ki nastaja sili v zbivanje ustvarjalnosti. Toda za to pot ni potreben samo pogoj poguma, ampak tudi večje odgovornosti, svobode in osebne zrelosti. Tako zlahka prepoznamo kategorije stanja zavesti. Povprečna kategorija je mešanica odsotnosti iz sebe in pridne osebnosti do diktata vodilnega. Iz tega okvirja izstopajo tisti ki zmorejo vodit sebe iz vira ustvarjalnosti. Ta je neločljivo del sile preobrazbe tega časa.

Preseganje patriarhalnih in konvencionalnih kod okolja je revolucija. To so karmične kode po prostoru. Zrcalijo stanje zavesti družbe, naše medgeneracijske vzorce obnašanja, usodo določenega kraja in razvojne naloge v hologramu skupnosti. Ko se jih dotaknemo z zavedanjem, prepoznavamo pasti, na katere se lahko ujamemo z držo poistovetenja s problemom. Pot osvobajanja je iskanje resnične identitete.

Preobrat na duhovni ravni pomeni prevzeti odgovornost v svojem kontekstu življenjske naloge, zavedati se vzročno posledične interakcije v katero si vključen in ne glede na vse biti ustvarjalen, v istovetenju z rešitvijo in ne problemom. Pot se potem na svoj način odpira. V sozvočju z ostalimi koordinatami časa in prostora.

Duhovna pot sedanjega časa je eden temeljnih gradnikov nam skupnega učenja. Kako najti smisel, vrednotenje in izražanje svojega poslanstva, v razumevanju življenjskih razmer take kot so. Utrjevanje duhovnega razvoja se kaže kot širjenje sinteze med področji bivanja in delovanja, sabo in ljudmi, svojim domovanjem in naravo, ter prežetostjo z večrazsežnostjo Zemlje.

Spustiti se na pot poglabljanja z naravo, romanja na svete kraje in prizemljevanja z Zemljo- daje avanturo odkrivanja čudes življenja. Ko se odpiramo lepoti in čudežnosti preprostih detajlov narave, se razgrnejo duhovna ozadja pravzorcev tokov prostora in časa.

V težkih trenutkih je na voljo molitev. Predsodki da je molitev neka starokopitna zadeva so lahko upravičeni, če se koncepta molitve držimo kot pijanec plota. Molitev prihaja kot dar, ko si dovolimo prisluhnit govorici neba za naš položaj v stiski. Poseben tekst prejmemo naprimer v meditaciji ali doživetju na svetem kraju. Molitev je pesem duše

Vera pomeni postati tisto v kar verjameš. Tako se Nebo prežame z Zemljo, skozi sleherno počutje osebne naravnanosti. Tudi ko je težko, si poistoveten s stanjem širšega odnosa do uresničitve. Teorija s tem je enako praksa, postopno po korakih v cilju.

Ko nekaj ne uspe, poskusiš znova. Ko spet ne uspe, se potrudiš na boljši način. Takrat ko se popolnoma poistovetiš s ponovitvami, da so v sedanjem trenutku preprosto užitek, se uspeh nasmehne. Uspeh in neuspeh postaneta ritem postavljanja sebe v sedanji trenutek, s celim svojim bitjem.

Razreševanje stiske kot pot preobrazbe pomeni delati na soočanju in krepitvi duhovne kondicije. Ta preobraža notranje zaplete, v sproščanje izvornih sposobnosti za delovanje v svetu tak kot je.