V naravi je veliko drevesnih vrst. Ta izjemna bitja narave oblikujejo naše okolje, saj tvorijo gozd, sadovnjak, park ali mogočno stojijo sredi travnika kot osamelci.

Drevesa naseljujejo ves planet. Gozdovom pravimo pljuča sveta. Drevo nas uči občutljivosti do narave, nas zdravi in navdihuje. Gozd pa predstavlja preplet življenja v mnogoterih vlogah sodelovanja in simbioze v skupnosti – tako svoje izkušnje vodje revirja v občini Hümmel v Nemčiji opisuje gozdar Peter Wohlleben v knjigi Skrivno življenje dreves.

Še danes radi potrkamo na les, da bi si zagotovili srečo, kot pravimo. Ta drobna gesta, ki je razširjena povsod po svetu, ne le pri nas, priča o drugem času in hrani spomin na povezanost z naravo. Včasih le izrečemo »moram potrkati na les«, drugod po svetu pa pravijo, da se morajo dotakniti lesa. Le malokdo ve, da je to dejanje ostanek tesnega sožitja z naravo, ki smo ga živeli nekoč, ko smo še komunicirali z bitji narave. Trkanje na les danes pomeni priprošnjo za ohranitev dobrega stanja ali podporo k uresničitvi. Včasih pa so se s prošnjo ali vprašanjem obračali na duha narave, ki je bival v drevesu.

Z upoštevanjem različne atmosfere oziroma polja življenjske energije, ki obkroža vsako drevo, se je v svetu že pred leti uveljavila dendroterapija kot oblika zdravljenja z drevesi. Vsaka drevesna vrsta ima svoj značaj.

V starih kulturah so ljudje častili sveta drevesa. To je bil hrast ali lipa, tudi glog, jesen in druga. Pogosto so ta drevesa rastla na posebnih krajih. Ponekod je včasih imela sveto drevo vsaka domačija, celo vsak posameznik. S tem drevesom je bil še posebej povezan. Kelti, Germani, Slovani in tudi Slovenci so imeli svete gaje, kjer so opravljali obrede.

Včasih so ljudje poznali govorico dreves. Zevsovi hrasti v antični Grčiji so napovedovali prihodnost, interpretirali pa so jo svečeniki. Govoreča drevesa pozna tudi starorimska kultura. Posebno vlogo dreves so poznali druidi. Kljub temu da je izročilo predvsem ustno in se je ohranilo malo pisnih izročil, nas njihovo znanje o drevesih preseneča.

Tudi v slovenskem izročilu je veliko pričevanj o posebnih drevesih in času, ko so rastline še govorile. »Sprva so govorile vse rastline. Kadar je šel človek po gozdu, besedovala so drevesa, in če je šel po senožeti, povedala mu je vsaka zel: jaz sem zato, jaz za to! Ko so se tako med seboj menâle (pogovarjale), za kako bolezen bo katera v zdravilo, rekel je ocet (njivski osat, cirsium arvense): jaz bodem za drisko. Temu so se glasno zasmejale vse rastline. Bog jih je slišal, se razsrdil in jim vzel besedo,« piše o rastlinah Fran Erjavec. Ljudsko izročilo tako šaljivo opisuje preobrat, ko se je pozornost ljudi odvrnila od modrosti narave in smo izgubili sposobnost razumevanja njenega jezika. Stare kulture in verovanja so v življenje aktivno vključevali inteligenco in duha narave. Z izključitvijo teh vidikov narave iz naše zavesti, z razmahom racionalizma in materializma nismo bili oropani le poglobljene komunikacije z naravo, temveč tudi pomembnega dela sebe samih.

Tako se je naravi in človekovi globoki povezanosti z njo začel pripisovati negativni vidik, ljudi, ki so skozi stoletja gojili globoko povezanost in sožitje z naravo, pa preganjati. Drobci teh znanj so se kljub vsemu le ohranili v ljudskem izročilu.

Včasih so ljudje obiskovali drevesa v zdravilne namene ali jih drugače častili v pokrajini, ker so se odlikovala po mogočnosti ali so stala na križiščih poti in na drugih posebnih mestih. Znan je primer iz Vesternice na Pohorju, kjer so okoli leta 1300 častili neko drevo. Na Gropajski gmajni na Krasu v Italiji nad Trstom stoji hrast, ki še danes velja za zdravilno drevo. Ljudje so ob njem posedeli ali ga objeli. Pri Kobaridu so v srednjem veku častili drevo in studenec. Ker je kraj izjemno bogat z življenjsko energijo, so se na tem mestu tudi zdravili.

Lep primer slovanskega simbolnega drevesa je srenjska* lipa s srenjskimi kamni, pod katero so vaški veljaki sprejemali pomembne odločitve. Ohranjena lipa s srenjskimi kamni stoji na križišču vaških poti v Vrbi na Gorenjskem. Posadili naj bi jo v prvi polovici 17. stoletja. Ohranjena je tudi lipa s šestnajstimi srenjskimi kamni v Kobjeglavi na Krasu. Lipa stoji v središču vasi ob cerkvi. Domačin Jožef Abram pravi, da so kraj, kjer stoji cerkev, verjetno še v 7. stoletju uporabljali za pogansko svetišče, in nadaljuje: »Poleg lipe naj bi bila tudi skala, kjer so častili poganskega Vodana, boga podzemlja. Zanimivo je, da je prav na tem mestu najmočnejša energijska točka, in tudi zato ne preseneča, da na kamnih okrog lipe ljudje v poletni vročini še vedno radi posedajo.« (https://www.primorske.si/Novice/Srednja/Vaske-lipe-so-bile—-sredisce-skupnosti)

Lipa kot slovansko sveto drevo in tudi širše v srednji Evropi predstavlja simbol življenja. Tudi sodni spori so se nekoč obravnavali v vaški skupnosti pod lipo ob kamniti mizi. To je bil uradni način razsojanja na Slovenskem vse do 16. stoletja, ko je novodobna miselnost pometla s povezanostjo z naravo. Kamnito mizo pod lipo so nadomestile plemiške dvorane. Ko se poglobimo v raziskovanje energijskega polja lipe kot drevesne vrste, nam postane jasno, kako jim je drevo pomagalo in zakaj so jo izbrali za tako pomembno vlogo.

Ko do dreves vzpostavimo spoštljiv odnos, se jim drugače približamo. Že ko jih opazujemo od daleč, jih skušamo občutiti. Do njih stopimo čuječe in pozorno. Ko se jim približujemo, jih v mislih pozdravimo. Na ta način se jim odpremo in postanemo dojemljivi za vtise.

Ko se v miru povežemo z drevesom, nas to podpre s svojo kvaliteto. čŒe sedimo pod drevesom, smo naslonjeni na njegovo deblo ali ga objemamo, smo v energijskem polju drevesa. S temi izjemnimi bitji narave lahko vzpostavimo stik. Stara drevesa v pokrajini so pravi modreci. Ko se naučimo sporazumevati z njimi, lažje razumemo, zakaj so razsodbe potekale pod krošnjo drevesa.

V izročilu južnih Slovanov je način sporazumevanja z naravo poznan kot jezik nemih. To lepo pojasnjuje, kako lahko vzpostavimo komunikacijo z drevesom. V nemem jeziku so lahko govorili neuki ljudje in tisti, ki so bili blizu naravi, pravi izročilo.

članek iz : Knjiga Karin Lavin : Dediščina in učenje z občutenjem

https://www.geomantija.si/pdf/Knjiga-Karin-Lavin-Dediscina-in-ucenje-z-obcutenjem.pdf