Mitja Fajdiga, se je podal na zanimivo raziskovanje, kje je stal uničeni skalnati oval v Rakovem Škocjanu, in čemu je služil. Na arhivsko fotografijo skalnatega ovala, ki jo hrani muzej Jezerski hram v Dolenjem jezeru, ga je opozoril ljubiteljski arheolog in zgodovinar Dimitrij Kebe.
Enako kot kamniti krog na pobočju Krna (pri Planini Zaslap) in pod Špikom, je skalnati oval v Rakovem Škocjanu služil našim prednikom za čaščenje sonca oziroma sončnega božanstva, Belina. Ker Mitja preučuje korenine slovenstva, ga zanima tudi praslovensko naravo-verstvo (staroverstvo), in s tem obuja tudi spomin nanj.
Pred gradnjo gostišča v Rakovem Škocjanu 1963-4 se je cesta prestavila stran od gostišča in takrat je bil skalnati oval uničen in spomin nanj je začel zamirati ter skoraj povsem zamrl. O skalnatem ovalu je leta 1971 nekaj napisal le dr. Pavel Kunaver v reviji Proteus, a se je v članku tudi obrnil na javnost za pomoč, da bi se ugotovil pravi pomen skalnatega ovala.
Odločilni prepoznavni znaki v okolju za vnovično določitev mesta, kjer je stalo devet “čudnih†skal, so jelke, zlasti sredinska, in vlaka v pobočju za jelko, ki je na arhivski fotografiji zasnežena. Mitja Fajdiga je napisal svoje občutke ob odkritju: ËKo sem se konec oktobra postavil v približno središče kroga in se notranje umiril, so mi nekatere mišice v telesu začele prijetno trzati (občutek poznam iz svojih drugih prijetnih doživljajev). Preden sem izrekel svoje občutje, se je, stoječ dva metra stran od mene, umirila tudi gospa L. in po nekaj trenutkih mižanja povedala, da energijska moč mesta, merjeno na skali 1-10, presega 7.Ë Posnel sem tudi svoj pogovor z bioenergetičarko Magdo Mekina, ki je osebno preverila resničnost moje trditve, da se je znova ugotovilo mesto in ozavestilo skoraj pozabljeno sončevo svetišče naših japodskih (venetskih) praprednikov v Rakovem Škocjanu.