Ob jutranjem teku sočasno kontempliram naravo okrog mene. Kot zaprisežen tekač,” tekaško kontemplacijo ” prakticiram redno. Stanje razširjene zavesti se mi vedno spontano pojavi tam nekje po 10km teka, prej ne. Takrat spontano zdrsnem v naravno meditacijo. Ko je ozemljitev dovolj vitalizirana , se duhovno odpreš. Veliko geomantijske zavesti sem prejel tudi med tekom- po gozdovih in v naravi, v stanju brez razmišljanja & hkrati v akciji. Napor postane užitek. Še več, napojiš se tudi globlje iz okolja.

Tek doživljam kot vsakodnevno predihanje v sebi in z naravo. Z odpravljanjem zunanjih stresnih vnetij in ponovnega dihanja s polnimi pljuči. Brez teka si težko predstavljam ravnovesje. Je ena od najbolj naravnih terapij čiščenja. Pokaže se  v znoju skozi telo in izlivu motečih energij skozi stopala v zemljo.

Reden tek krepi voljo, obenem pa nudi obilo priložnosti za vrhunska doživetja v naravi. S tem dosežemo maksimalni učinek teka, prispevamo k vzdrževanju telesne zmogljivosti in se s pomočjo ” tekaške meditacije odpremo okolju. Tako s tekom prakticiramo tudi geomantijsko senzibilnost. Seveda se pa to ne doseže na silo. Temveč spontano in tekaško prosto po prostoru, z ritmom dihanja & gibanja duha in telesa. Tek kot sestavni del življenja priporočam.

Zdravilo teka v krajini prepoznavajo tudi mladi. Ni jim potrebno pridigat. Sina Mihaela je tek potegnil v telo in instinktivnost narave. Mladi tek asimilirajo gibalno in čutno takoj. Avantura brez čvekanja. čŒutila se okoljsko odprejo in človek postane izpolnjen zastonj. Predihan in navdahnjen iz narave.

Vemo da so vsi ljudje v stiski obupno odtujeni od narave, z veliko duševne in telesne energije v porabljanju za obrambne mehanizme zaprtosti pred okoljem. Pot nazaj v naravo s tekom je prevzgoja.  Odpiranje teku in toku življenja. Ritem gibanja. Tekaška kontemplacija po krajini koristi tudi kot spontana pot uvidu. Pojavi se brez razmišljanja. V stanju razgibane zavesti.