
Ko kultura postane pojem za kultiviranje duha, se odprejo vrata neba. Ustvarjalnost je danes odrešitev za odtujenosti družbenega organizma. Brez kulture smo slepi v videnju širše perspektive preobrazbe. Kolektivni genij naše dežele kliče po stiku, da razvijamo nove vizije, iz vira identitete prostora.
Vsak kraj ima svoj značaj. Določa ga oblikovanost krajine, tipologija stavb, duhovna počela prostora, mentaliteta prebivalcev, zgodovina, elementi ureditve in življenjski slog kulturnega utripa lokalne skupnosti. Kultura kraja se kultivira z izboljševanjem odnosov, z razvijanjem identitete okolja.
Kulturna identiteta našega okolja bo preživela s klenostjo, kreativnostjo in krepitvijo poguma biti to kar smo. Po poreklu in pripadnosti pokrajini dežele, ki nas določa v značaju in istovetnosti z zemljiščem domovanja. Zaradi napadov in vdorov globalnih pritiskov, je ta pot podvržena preizkušnjam na ravni zavesti naroda. Zapis kdo smo je berljiv v ustvarjalnih delih in znamenjih, simbolih.
Zaradi globalnih negativnih trendov je identiteta krajine pod pritiski. Delujejo kot umazani tokovi, ki povzročajo pokrivala na izvirih identitete. Podoben problem je prisoten pri okolju bivanja. Pomen krepitve ozemljitve je enako važen pri novih načrtovanjih za razvoj okolja: kako točkam identitete dati primerno funkcijo.
Ko imaš namen narediti nekaj dobrega za okolje, odstrani izgovore- ki se lepijo od virov onesnaženja. Motilci pozornosti so tudi pesimisti. Do njih se velja naravnati ogledalno. V vseh primerih pa vedno največ šteje zgled.
Sprejemanje svoje domovine je tako pomembno kot sprejemanje svojega doma. Kulturna in duhovna dediščina kraja temelji na geomantičnih značilnostih lokacije. Relief s svojo govorico prostora pove o karakterju pokrajine in ljudi.
Vse kar se nam odvija zunaj, se reflektira tudi doma znotraj svojega domovališča. Stara zakonitost je dandanes še kako aktualna, saj priporoča pomesti na domačem pragu in začeti znova krepiti skupnost s svojimi sosedi. Potem pa se mreža sešteva po Sloveniji.
Učenje novega je velik premik. Spoznavaš sebe in življenje drugače, boljše in iz širše perspektive. V geomantiji je novo povezano z evolucijo prostora in časa. Želeti si novega je pohvalno. Terja pa pogum pogledati in delovati čez obstoječe, skupaj z dosedaj skritim potencialom nas vseh
Učenje v skupini je posebej dragoceno pri prepoznavanju skupnega holograma. To je razvojni potencial preobrazbe, ki se preliva v vibracijskem polju skupine. Podarja podporo za nove podvige posamezniku in skupini. Je darilo za napredovanje. Hologram se odpira po plasteh, v skladu s premiki, ki jih izvedemo na lastnem pragu zavesti.
Mačo kultura nas je privedla do obsedenosti z izgledom nastopaštva. Pozablja se da to vodi v mlajše generacije k medsebojnemu rivalstvu biti agresiven. Kako veliko dela nas čaka v vzgoji-prevzgoji samega sebe, da se odrečemo vsiljevanju sistemskih anomalij vase.

Kako se prenaša znanje od starejših na mlajše. In kako se projecirajo problematike od starejših na mlajše. Izzivi tega časa so v prenosu priporočljivih znanj medgeneracijsko. Nekoč je bil učitelj in učenec. Danes ni nič drugače, le da je kultura izobraževanja pod vplivi spremembe miselnosti družbe.
Prenos znanja na mlade je prednostna naloga. Nič ne pomaga ko se tok med generacijami oslabi ali pretrga. Izobraževanja in novi vzgojni modeli izkustvenega učenja v naravi ponujajo aktivno raziskovalnost za mlade. Ti so še posebej občutljivi in kritični do običajnega moraliziranja učenja na pamet z nabivanjem podatkov v glavo. Čutenje in praktično udejstvovanje v spoznavanju dediščine in kulturne krajine vzbuja v vseh nas iskreno radovednost.

Bivalna Kultura odpira odgovore ki so na skupnem imenovalcu z interdisciplinarnim delovanjem za zdravo bivanje. Ali prostor domovanja odraža to kar si? Ali prostor odraža zdravje stanovalcev? Kako utripa identiteta v kraju kjer živimo? Je značaj kraja kulturno aktiven za dobro skupnosti?

Predstavitev knjige Dediščina in učenje z občutenjem je medgeneracijsko druženje. Obravnava znanja prednikov za zanamce. Tudi dogodek v knjižnici Sežana je pokazal interes iz strani deležnikov lokalne skupnosti za nadaljevanje programa senzibilizacije z otroci, ki ga vodi Karin Lavin, s sodelavkami vzgojiteljicami v šolah in vrtcih po Sloveniji. Tovrsten program je geomantijsko prepoznan kot srčen sonaravni pristop, ki z dediščinsko pedagogiko vzgojno ponotranja doživljanja v stiku z naravo, ko je otrok duhovno še buden. Duhovna moč se vedno kaže v kvaliteti ljubezni do skupnosti in sočloveka, katero pravzaprav vzorno predstavlja narava.
