Eno od temeljnih vodil, ki usmerja vsebino in podobo nastanka labirinta, je premik od površinskih pristopov proti celostnemu dojemanju danosti prostora ter razvijanju in spodbujanju ustvarjalnega kultiviranja vitalnih počel kraja. Temelji na poglobljeni analizi prostora kot večdimenzionalni strukturi, ki poleg naravnih danosti, krajinske tipologije in vizualnih značilnosti enakovredno upošteva eterično tkivo prostora kot temelj za pravilno umestitev načrtovanih prvin.

Pri tem izhajamo iz načel holistične kreativnosti in vedenja sodobne geomantije. Ta med drugim uči, kako živeti v skladu z okoljem, kako graditi v skladu z vitalnimi počeli krajine ter kako razvijati občutljivost za Zemljo in naravo. Geomantija je dandanes znana kot vedenje, ki sistematično obravnava anatomijo avre Zemlje. Daje nam uvid v globlje značilnosti ekosistema vsakega kraja in njegovo geodinamiko: vpogled v naravne danosti lokacije, analiza zemeljskega žarčenja zemljišča, opredelitev navzočnosti izvirov vitalne energije, prikaz psiholoških funkcij organizma prostora in njegove identitete, določitev blagodejnih vplivov prostora na človeka, vpliv geografskih in geomantijskih dejavnikov na razpoloženje ljudi.

V integralnem pristopu izdelave labirinta se uporablja interdisciplinarno delo z geomantijo, arhitekturo, krajinarstvom in land artom. Pri takem delu je ključno temeljito seznanjanje z lokacijo, njenimi vidnimi in nevidnimi razsežnostmi. Poleg analiz konfiguracije terena, obstoječe grajene strukture in zelene strukture enakovredno upoštevamo izvorno večdimenzionalno strukturo prostora. Skladnost lege in oblike vseh sestavnih delov labirinta in pripadajoče neločljivo povezane zunanjosti okolja s celovitostjo večdimenzionalnosti lokacije zagotavlja prostorsko zdravje in njegovo izvirnost. Rezultat takega integralnega pristopa je izvirna in inovativna rešitev, usklajena s kompleksnostjo prostora ožje in širše lokacije ter integriteto mestne strukture, v katero se labirint vključuje.

Pri geomantijskem znanju imamo opravka z dvema osnovnima ravnema prostora. Prva obsega vsa tista etrska tkiva in energijske sisteme, ki pripadajo prvotni naravi planeta Zemlje oziroma prvobitni strukturi nekega kraja. Gre za energijske organe pokrajine in njene duhovne razsežnosti, ki skrbijo za življenjsko kakovost danega prostora. Drugo raven si lahko predstavljamo kot kulturno – kreativno nadgradnjo. To so geomantijske strukture, ki nastanejo kot rezultat človekove ustvarjalnosti v prostoru v interakciji z izvirnimi energijskimi pojavi. Govorimo o zavestnem kultiviranju prostora z orodji arhitekture, umetnosti, oblikovanja in geomantije. Ob takih stvarjenjih se razvijajo umetniška – geomantijska – arhitekturna dela najzahtevnejše vrste, ki niso namenjena le ogledovanju, temveč neposrednemu doživljanju.

Splošno dejstvo je, da smo premalo ozaveščeni o naravnem okolju in da se premalo zavedamo tega, kar nas obdaja. Zanimati bi nas moralo, kako živeti v skladu z okoljem, kako doživljati kulturna in vitalna počela krajine ter kako razvijati občutljivost za Zemljo in naravo. Poleg potrebe po povezanosti z naravo naj bi ljudje začeli ceniti večdimenzionalnost življenjskega prostora in sezanimati za to, kako jo je mogoče doživljati in prepoznavati v svojem okolju. Tako lahko bistveno poglobimo odnos do prostora in pomen oblikovanja okolja ter svoje delovanje v njem duhovno osmislimo. Tako poglobljen odnos do labirinta po eni strani obiskovalcem omogoča duhovno rast, po drugi strani pa spodbuja samozavest kraja, ki ga obiščemo.

Iz knjige : https://www.geomantija.si/pdf/Knjiga-Karin-Lavin-Dediscina-in-ucenje-z-obcutenjem.pdf