Uvajamo nove učne metode dela v naravi. Ponujamo učilnico, ki živo uči v naravi. Geomantijska izobraževanja služijo družbenemu interesu po ekološkem ozaveščanju.
Odprto učno okolje geomantije je utemeljeno na šoli tradicije, osnovani na IZROčŒILU PREDNIKOV. Vzgaja tradicionalna znanja o naravi, preživetju, povezanosti z Zemljo. Je deziderat za potrebe duše dezorientiranega sodobnega človeka.
Dobrobiti odprtega učnega okolja v naravi so lahko medgeneracijske, vkolikor vztrajno vzgajamo začenši pri otrocih. Vrednost izobraževanja, ki temelji na starodavnih modrostih in sonaravnem poučevanju, prispeva k učinkovitejšemu usposabljanju otroka.
Izobraževanja geomantije enakovredno poučujejo razvoj nazaj in razvoj naprej, Posebnost tako zasnovane trajnostne vzgoje oblikuje v posamezniku novo (p)osebnost, ki se razvija v sobivanju z naravo. V ponovni vrnitvi nazaj k naravi, se vzgojno izobraževalni pristop ozemljuje v primarno učilnico, ki je rado-živa in ukoreninjena v tisoče let zapisanem spominu zavesti narave.
Ekološko izobraževanje lahko končno začne postopno premoščati vrzeli velikih primanjkljajev šolskega sistema, ki je z naravnim zaenkrat še vedno zaznamovano z ukalupljenostjo enolične ekstrospektivne mentalnosti in odtujenosti stran od narave. Šolski pristop se v kontinumu trudi v skladu s svojimi razpoložljivimi zmožnostmi prijemov, v interpretaciji opredelitev vzgojno-izobraževalnega sistema. Pri tem pa ne deluje egalitarno med intuitivno naravno in razumsko tehnološko ustvarjalnostjo.
Šolski sistem še kako potrebuje dopolnitev, da lahko bolje vzgaja otroka. Odklanjanje intuitivnega poučevanja ima svoj značilen odklon. Tak primanjkljaj se odraža v kontraučinku pretiravanja na nasprotnem polu razuma. Splošne deviantne fraze in norme izobraževalnih postopkov šolstva imajo svoj problem, da so podvržene traktatu besedičenja vtisnjene verbalizacije. V nezavednem otroka vzbujajo počutje utesnjujoče abstraktnosti, zakrnelih čutil in navlake dolgčasa, ko se morajo učiti se na pamet ogromno podatkov.
Slabost sistemskih omejitev šolstva se kaže v obliki malikovanja zastarelih razumskih konvencij, ki se odzemljeno odcepleno izgubljajo stran od življenja. Globalne težave obrabljenih sistemskih anomalij so žal zažrte v izobraževanju šolstva – v neučinkovitem vzgojnem pristopu permisivnosti. Potrebuje korenito predrugačenje.
Pri uvajanju novih metod dela lahko razvojnik trči na različne ovire, saj proces uvajanja celostnih znanj sproža različne odpore obrambnih mehanizmov sistema, ki so v deviaciji od ustvarjalne celovitosti.
Sistem, ki tako poveličuje polarizacijo med intuitivnim in razumskim- nezavedno nadzoruje kognitivni zemljevid možganov otroka, ki ima v duševnosti potrebe po odprtosti kreativnega mišljenja, prav tako proste odprtosti s prostorom narave, ki spodbuja celostnost. Posledice utesnjevanja pred kreativnostjo in prostranostjo narave se kažejo v izkrivljenosti ( čustvene in intuitivne ) inteligence človeka. Tako sprijen ustvarjalni proces simbolno svarilno izgleda- kot da ženska rodi invalidnega otroka.
V svojem delu se zavzemamo, da projekti celostnega izobraževanja pravočasno prevzamejo vlogo pilotnih primerov, ki z realiziranimi praksami prikazujejo vzorčni primer, ki sistem prepričuje in osrečuje z zgledom. Po tej pilotni uvedbi projekta, večkrat tudi najbolj trdovratni prikimavajo, kako so predstavljene vrednote vezivo k skupnosti, dediščini in vseživljenjskemu učenju.
Tak mentor se mora neprenehno učiti v učilnici narave. Biti svež in spojen s ciklusi sprememb.