Regionalni razvojni program

Začela se je priprava novega ciklusa razvojnih dokumentov za programsko obdobje 2014-2020. Na nacionalni ravni se pripravlja Strategija razvoja Slovenije in Program državnih razvojnih prioritet in investicij, kar bo tudi osnova za dogovor o črpanju EU sredstev v tem obdobju.Strategija razvoja Slovenije in načrt črpanja evropskih sredstev 2014-2020 morata postati ena od prednostnih nalog naše države. 
Istočasno bo potekala priprava regionalnih razvojnih programov 2014-2020 (RRP). RRP je temeljni strateški in programski dokument na regionalni ravni. Strateški del vsebuje analizo regionalnih razvojnih potencialov, opredelitev ključnih razvojnih ovir in prednosti regije, razvojne cilje in prioritete regije ter določitev razvojne specializacije regije. Programski del pa vsebuje programe in projekte za spodbujanje razvoja v regiji s časovnim in finančnim ovrednotenjem ter sistem spremljanja, vrednotenja in organiziranosti izvajanja RRP. 
Pomembna osnova za doseganje ciljev pametne, vključujoče in trajnostne rasti so prostorski potenciali, ki jih oblikujejo specifične kombinacije geomantijskih,krajinskih, gospodarskih, družbenih in okoljskih značilnosti v urbanih, ruralnih ali obmejnih območjih. 
S ciljem usmerjati dejavnosti v prostoru na način, da ustvarjajo pozitivne učinke za prostorsko uravnotežen in gospodarsko učinkovit razvoj, energijsko vitalnost, socialno povezanost in kakovost naravnega in bivalnega okolja. 
V času splošne gospodarske krize in s prioritetnim ciljem izvajanja strategije EU2020 ter na podlagi ocene stanja in razvojnih kapacitet v prostoru so predlagane razvojne usmeritve utemeljene iz vidika: doseganja večje privlačnosti Slovenije za investicije (trajanje priprave za investiranje, investicijska varnost, učinkovitost umeščanja v prostor);kapitalizacije prostorskih zmožnosti/potencialov, učinkovite rabe prostora, energetske učinkovitosti in podpore prehodu na obnovljive vire energije, inteligentnim upravljanjem zemeljskih virov, ter izboljšanja pogojev za ustvarjanje delovnih mest in razvoj gospodarstva v mestih in širših urbanih območij, v smeri ustvarjanja trajnostne globalne geokulture. 
Te razvojne usmeritve med drugim sledijo evropskim ciljem na področju teritorialne kohezije, blaženja in prilagajanja na podnebne spremembe, učinkovitosti pri rabi virov (prostora, energije, voda, kmetijskih zemljišč, izboljšanju energetske oskrbe mest in naselij s poudarkom na obnovljivih virih energije ter tako prispevajo k izboljšanju privlačnosti lokacij. 
Izhodišče izhaja iz koncepta, da zdrav prostorski razvoj podpira trajnostno blaginjo, pravično porazdelitev koristi in visoko kakovost življenja ter ob tem tudi varuje in krepi naravne, duhovne, energijske in kulturne dobrine. 
Splošna gospodarska kriza je lahko priložnost, da nove razvojne dokumente, tudi RRP, na podlagi predhodne INTUITIVNE DIAGNOZE pripravimo trajnostno in predvsem s prioritetnim ciljem izvajanja strategije EU2020. Planetarno gledano pa pomeni, da morajo naši družbeni modeli odražati nosilno kapaciteto Zemlje in njenih virov. 
Smernice za področje prostorskega razvoja za pripravo RRP 2014-2020 so zato lahko pripomoček za opredelitev take razvojne vizije regije, ki bo temeljila na podlagi ocene stanja in razvojnih kapacitet v prostoru, in naj bi presegla/preusmerila dosedanje negativne trende v razvoju.” Zato moramo še kako paziti, da se film ne trivialno ponavlja. Prav glede tega velja biti previden, da se postopki ne izvajajo konzervirano, rutinsko tehnobirokratsko , v pokorščini statusu quo ( ustaljeni rigidni red je nagnjen k ohranjanju sebe ), pod vplivi interesov ozkih pogledov starega sistema ali prikrito netransparetno – saj to ni nobena “črna skrinjica “. Veliko jih namreč goji pomisleke, da je ena poglavitnih negativnih značilnosti obstoječega starega sistema hipokrizija odločanja- z izključeno javnostjo, delegiranj elit iz vrha v podsisteme, tajna glasovanja, tajne transakcije… da tako vgrajeno prikrivanje dejanj in dejstev omogoča in vzpodbuja nepoštenost. Koliko taki intenzivni valovi preplavljajo tudi našo (pod)zavest ? 
Uzakonitev in učinkovito izvajanje popolne transparence (javnega delovanja) pri vseh postopkih odločanja je ključen dejavnik slehernega preglednega sistema. 
Kot predstavnik nevladne organizacije NVO obalno kraške regije -v odboru za infrastukturo in prostorsko urejanje- bom poskušal s svojo ustvarjalnostjo vnesti čimveč svežine in probojnosti, pri širjenju mej obstoječih konvencij starega sistema. Izziv je zajeten, saj se lahko obeta možnost izboljšanja sistema. Odločilna je postavitev interdisciplinarne ekipe strokovnjakov, ki jih v komplementarizmu & ontološki raznolikosti v krogu povezuje da “dobro v srcu mislijo “. Zastopajo družbo znanja za inovativnost & trajnostni razvoj. 
Še kako vemo, da je za pripravo novega RRP 2014 -2020 kredo civilne iniciative in stroke – v potegovanju, da se iz lokalnih policentričnih središč Slovenije in NVO-jev sinergično združijo družbeno odgovorne pobude- probojno navzgor na državni nivo, kjer so vplivni odločevalci. Pa čeprav utegne biti, da bo treba po partizansko . 
Določenim resigniranim posameznikom lahko zaznamujoči sistemski diktati ignorance – v stilu “i nikome ništa “, povzročijo bržkone uničenje motivacije, nekakšno impotentnost. Nastalo stanje izžetosti se pojavi zaradi razočaranja, ker se pričakuje, da bo vložen trud nagrajen s pozornostjo od sistema / vplivnih ljudi. Ne dobi se pa nič. Nikakršne pozornosti – ampak le hladno ignoranco. To so pričevalci zanimivih zgodb, ko s svojimi kvalitetnimi projektnimi predlogi dobijo negativen odgovor od naročnika – zadnje čase zelo pogosto v obliki kapriciozne ignorance. 
Prav podobna slika je lahko pri angažiranih ljudeh, ki voluntersko vlagajo trud za pobude pri pripravi razvojnih programov za občino ali državo. In so prepogosto njihovi predlogi izključujoče zavrnjeni. S tem je civilna iniciativa potisnjena na rob in se osiromaši. “Občutek kot da te nekdo grize za roko, ki ne sme legitimno in svobodomiselno ustvarjati”, pravijo, in se depresivno sprašujejo : “ali je torej RRP za nas neosvoljiva trdnjava ? “. 
Poznamo pa tudi privržence radikalnejših sprememb družbenemga sistema – revolucionarnega tipa ( tudi v Sloveniji jih je vedno več ), ki vneto trdijo, da je vse ostalo le umiranje na obroke. Do obstoječega sistema so izrazito nezaupljivi, s prepričanjem da nam vsakodnevno laže. Iz njih se izraža v glavnem zelo dolg spisek ostrih kritik, katere nimajo tendence po transformaciji obstoječe realnosti. Na družbo gledajo izključno iz prespektive absolutno novega modela idej, kar lahko v določenem kontekstu brezpredmetno skrene v znanstveni antagonizem- ki ni dialoško dosegljiv v ozemljeni stvarnosti. 
Pri tem nimam v mislih npr. zglednega svetovnega gibanja eko vasi, ki so do sistema ( kot izolirani otoki bivanja ) ravnotako rešilno radikalni; temveč znanstveno ekstremistične skupine. Znanstveno-virtualna civilizacija posledično prekine povezanost z naravo. Odtuji se od arhetipov sobivanja z Zemljo. Kot kaže, kreativni pravzorci s tem ostanejo v vitrini. Kot da se ” školjko ” gleda le še v omari, ne obstaja več možnosti da se jo dotakne in živo uporablja. < ob tem moramo pohvaliti lucidno humane ideje znanstvenikov avtorjev, ki odražajo pozitivno plat duha časa- v inventivnosti do bodočnosti in tehnološkega razvoja za obstoj človeštva. Kako bi bio lepo, ko bi se znanost bolj povezala z ekologijo in duhovno tradicijo. Saj poznamo formulo : 1+1+1 = 9 
Toda tako zamišljeni znanstveno futuristični ( fantastični ) scenariji so žal vprašljivi za : 1.zagotavljanje ustvarjalne dostopnosti do dediščine in s tem kreiranje identifikacijskih pristopov s tradicijo ter njena ozemljena trajnostna obravnava. 2.spodbujanje ohranjanja energijske raznovrstnosti Zemlje, naravnih vrednot in naravnih procesov kot bistvenih sestavin ozemljenega naravnega okolja. 3. vključenost duhovnih – čustvenih sestavin varstva okolja v načrtovanje prostorskega razvoja dejavnosti ( elementarna bitja, duhovi narave, angelska navzočnost prostora, genius loci lokacije, inteligenčni centri regije ) 4. vzpostavitev omrežja posebnih geomatijskih območij in zavarovanih območij svetih krajev 5.omogočanje duhovne- telepatske komunikacije in intuicije pri razvoju družbe 6. podpora pri svetovni mreži horizontalnega povezovanja individualne avtentičnosti posameznikov 7. obujanje korenin svetovne dediščine in skupnosti. Dediščina je temelj ustvarjanja zdravja bivalnega okolja z vključevanjem naravnih danosti-duhovne in kulturne dediščine v urejanje, prenovo in oživljanje mest in drugih naselij. 
Sprašujemo se : ali naša zvezda ustvarjalnosti sveti do navzočih družbenih izzivov ? koliko se s svojim kreativnim talentom socialno povezujemo ? smo ukoreninjeni v prostoru svoje DOMovine ali iz njega umaknjeni ? kako doživljamo in varujemo drevo dediščine svoje dežele ? smo dovolj družbeno odgovorni in angažirani pri planetarni preobrazbi ? 
Toda tudi od tovrstnih RRP podlag, katere imamo možnost predlagati od spodaj navzgor za državno zakonodajo- RRP razvojne strategije Slovenije – na nadnacionalni in nacionalni ravni _ bodo lahko prihajali novi impulzi od zgoraj navzdol- za oživljanje naše dežele.

RRP stroka in prebivalci

V zvezi z nastajanjem novega RRP, soustvarjamo komunikacijo delovne izmenjave mnenj- tudi zastopniki ekološke stroke znotraj v svojih vrstah. To je priložnost, da se vizije in izhodišča za nadaljnji prostorski razvoj opredeli in deli skupaj, na podlagi prisotnih endogenih potencialov oziroma problemov, ki bi jih morali snovalci ozaveščati skupaj- v analiziranju, kritičnem mišljenju in ustvarjalnosti. Temeljna funkcija spoznavanja stanja je prepoznavanje in vrednotenje potreb skupnosti. Prav ta odpravlja tendence po samovoljnosti. V raziskovanju vplivnih družbenih in prostorskih razmer je izjemno pomembno trezno strokovno dojemanje, ki bazira na zreli psihosocialni percepciji vživljanja v skupno dobro, v opuščenosti samoljubnih interesov. Pravzaprav je v tej fazi potrebna neke vrste psihoanaliza organizma družbe. 
Vodilo nam je,da se kot eno izmed podlag za opredelitev prioritetnih razvojnih ciljev regije pripravi tudi oceno stanja s področja prostorskega razvoja, ob zavedanju, da je stanje prostora in ljudi pomemben kazalnik splošne blaginje in kakovosti bivanja. V tem občutljivem procesu, se zato s sodelavci trudimo poglobljati SENZIBILIZACIJO OBčŒUTEVANJA realnosti okolja in prebivalcev. Skozi vživljanje v obstoječo stvarnost, naj bi prihajale tvorne ugotovitve in primerne rešitve, po meri časa in prostora- zdaj in tukaj. 
Danes me o situaciji rojevanja novega RRPja seznani prijateljica Lili Mahne iz Cerknice, iz zavoda -Notranjskega Ekološkega Centra, ki pravi : 
” Kako jaz gledam na novi RRP: Omogoča participacijo ljudi,pravzaprav je le ta predpogoj za prepoznavanje RRP kot legitimnega. Program je zasnovan tako, kot bi v vseh okoljih delovale takšne strukture, kot jih opisuješ v tvojem tekstu. V vsakem kraju, v vsakem podjetju bi morali ljudje delovati tako, da soustvarjajo vsak svojo strukturo, da so z njo povezani in spremljajo njeno rast in razvoj. Vendar je v družbi zelo malo ljudi ko imajo takšne sposobnosti S tem mislim sposobnost nesebičnega soustvarjanja strukture,tako da se najprej vprašaš kaj je dobro za vse in ne le zame ter sposobnost voditeljstva. 
Sedaj ko tečejo procesi načrtovanja, mora RRA pozvati vse prebivalce na soustvarjanje ciljev, zamisli in aktivnosti. Torej proces mora teči pravilno, vendar ljudje se ne odzivajo, ne sodelujejo. čŒe pridejo na srečanja, potem večinoma nimajo konstruktivnih kritik in predlogov, ne podajo pobud, ki so potrebne za strateške spremembe na postopkovno pravilen način. Pri pobudah ne prevzamejo odgovornosti in po navadi prepustijo iniciativo občinam. V naših predlogih za dediščinske skupnosti imamo zamisel, da dediščinske skupnosti skupaj soustvarjajo prebivalci in strokovnjaki. IN tudi tukaj po navadi nastane zadrega – strokovnjaki podcenjujejo prebivalce in prebivalci ne vedo, kako si pomagati s strokovnjaki. Zopet so na preizkusu sposobnosti za soustvarjanje odnosov. Zopet nekaj, česar ne znamo. 
Prepričana sem, da srce nastane tako, da najprej začnejo utripati kapilare, zato delujem tako, da v vseh okoljih, kjer zasledim vsaj majhno namero za razvoj, pričnem z postopnim razvojem sposobnosti ljudi za razvoj. čŒe bi se to dogajalo na čim več krajih, potem bi v nekem trenutku stari vzorci preprosto razpadli in zadeve bi delovale na novo.” 
Lilino realno in jasno stališče mi vliva upanje.Ima pravo vizijo za prihodnost-utemeljeno na dediščini. 
Počasi se vendarle premika, toda potrebno bo garati s srčnim naporom. Predvsem pri prebivanju zidu okostenelih starih prepričanj starega sistema, ki množico stiska za vrat s kontrolo. Zato je umetnost, kako prepoznavamo utvare in vrednotimo prave življenjske usmeritve.

Dediščina podeželja

V projektu s sodelavci raziskujemo področje dediščine podeželja. Kaj vse je naravna , kulturna in živa dediščina ? kaj so naravne vrednote ? 
“Naravne vrednote obsegajo geomantijsko, geomorfološko, geobiološko, geološko, hidrološko, gozdno in drevesno, botanično in zoološko ter ekosistemsko kulturno dediščino pa tudi krajinske vrednote in elemente oblikovane narave. 
Kulturno dediščino delimo na otipljivo, in sicer premično in nepremično ter neotipljivo oziroma nematerialno oziroma živo dediščino (človeške vrednote, odnosi, način življenja). 
Poznamo profano umetnostno in gospodarsko stavbno dediščine in sakralno stavbne dediščine, sledijo arheološka, memorialna in naselbinska dediščina,ter vrtno-arhitekturna dediščine in kulturna krajina. K arheološki kulturni dediščini spadajo gradišča, grobišča, gomile, naselbine, utrdbe,kamnolomi, ruševine stavb, grobovi in nagrobniki, ville rustice. 
H kulturni krajini se uvršča kmetijsko in poseljeno krajino. K memorialni oziroma spominski dediščini se prišteva spomenike in obeležja zgodovinskih dogodkov, rojstne hiše in domove pomembnih osebnosti, znamenja, kraje zgodovinskega dogodka ali tiste, ki spominjajo na človekovo poselitev in dejavnost. 
Za živo dediščino je najpomembnejši govor, govorica oziroma narečje človeka; in ustno izročilo in ljudsko slovstvo, folklora,ljudski ples in instrumenti; ljudsko petje; igre;šege navade, praznovanja, znanje o okolju: o rastlinskem in živalskem svetu, vremenu, vodi, prostoru, vesolju, naravi); zdravilstvo; gospodarsko znanje: gradbeniška znanja in veščine, obrtniška in mojstrska znanja,poljedelska, živinorejska, vinogradniška, čebelarska znanja in delovne prakse; nabiralništvo; izdelovanje opreme, orodij in strojev; lovska znanja in veščine ter tradicionalna znanja o prehrani.” 
Dediščina je energijsko navzoča globoko v podzemeljskih sistemih Zemlje. Vsak ki se kreativno ukvarja z dediščino, se povezuje z duhovnimi koreninami žive dediščine. Podobno kvaliteto energijskih korenin sem zaznal na koncertu Vlada Kreslina predvčeraj 07.02. na koncertu pri nas v Sežani. Njegova avtentična pristna glasba je povezana z obujanjem in poglabljanjem tradicije in dediščine. ( Ko je njegov oče na koncu zaigral pesem prednikov, se mu je Vlado ob koncu priklonil in snel klobuk v spoštljiv pozdrav. Zaključili so s staro slovensko pesmijo,ki je poslušalce povezala s sporočilom tradicije o skupnosti. ) 
Ob delovnem soočanju z vsebinami kolektivne dediščine, se mi v moji intimi samodejno odprejo osebno vtisi slik iz otroštva. Vzporedni učinek regresa. Prožilec razkritja osebne genealogije- je kot kaže bil induciran v delovnih procesih ustvarjalnega spuščanja v intenzivno globel globine preteklosti. 
Sodobna civilizacija je zelo zarezala v korenine dediščine. Na področjih kjer se dediščina uporablja, je potrebno paziti – kje je prisoten le imidž in kje je dediščina resnično živa. Razliko se z energijsko preverbo- očitno razpozna.