Ko mladi začutijo korenine
Publikacija pred vami je gradnik izjemno pomembne zgodbe za Kras, ki raste iz želje dolgoročne ohranitve suhih kraških zidov, ljudskega znanja in veščin njihovega zlaganja ter ponovne vključitve te gradnje v sodobno življenje in urbanizem Krasa. Podlaga za uresničitev navedenih želja je ozaveščanje danes predvsem zanemarjenih in porušenih suhih zidov kot enega od temeljev identitete Kraševcev. In začeti je potrebno pri najmlajših.
Suhi zid ni edinstven pojav na Krasu, saj ga srečamo tako rekoč po celem svetu. Kamen iz katerega je zgrajen je lahko fliš, granit, apnenec kot je to pri nas, … Povsod je materializacija prastare človeške zidarske tehnike. Povsod povezuje sodobnega človeka, s človekom, ki je tamkajšnje kraje naseljeval pogosto že v prazgodovini, tako je npr. na Krasu suhi zid dokazana vez s tukajšnjimi bronastodobnimi prebivalci. Obenem suhi zid povezuje naravo in njej prilagojene načine življenja prebivalcev, verjetno marsikje do posledic t. i. industrijske revolucije ali še čez. Je tisočletna nema priča sožitja človeka in narave.
Na Krasu so nam predniki zapustili več tisoč kilometrov lastno ročno zloženih suhih zidov. Cenimo to zapuščino? Cenimo njene graditelje? Cenimo sebe? Želimo, da bi naši otroci poznali identiteto krajine, ki so jim jo gradile in zapustile generacije in generacije sorodnikov? Želimo, da se povežejo s preteklostjo svojih pra pra pra … dedkov in babic? Jim želimo dati korenine, ker drevo brez korenin …
Unescova deklaracija iz leta 2001 ob bok biotske raznovrstnosti, kot dediščinski segment temeljnega pomena za obstoj človeštva, postavlja kulturno raznovrstnost. Ta pomeni oporno točko človeku v gospodarski globalni družbi, pomeni bistven segment identitete, zlasti tradicijo, ki se ohranja prek kulturnih produktov in z medgeneracijskim prenosom kulture. V tem smislu je kulturna dediščina pomemben segment pri identifikaciji in konstrukciji sodobne identitete in smernica pri načrtovanju trajnostnega razvoja. Je oblika sedanjosti in sodobnosti z razsežnostjo zgodovine. Suhi zid je kulturna dediščina. Nesnovna in nepremična.
Javni zavod Park Škocjanske jame, Slovenija je na podlagi svojega zakona iz leta 1996 med drugim zadolžen za dejavnosti s področja kulturne dediščine. Kot upravljavec UNESCO Biosfernega območja Kras, od leta 2003 stremi h združevanju varstva biološke in kulturne pestrosti ter (trajnostnemu) ekonomskemu in družbenemu razvoju. Že v letu 2003 kraški suhi zid, kot del kraške kulturne dediščine in pomembno življenjsko okolje rastlin in živali, vključi v svojo Učno pot Škocjan, ki jo letno obišče 8.000 ljudi. V sklopu rednih letnih vzdrževalnih akcij organizira obnovo suhih zidov ob vidnejših poteh v parku. V letu 2011 gostuje delavnico za študente arhitekture KRAS2011 in administrativno vodi izvedbo popularizacijske razstave Suhi zid na Krasu arhitektov dr. Domna Zupančiča in dr. Boruta Juvanca. Z željo podpreti nosilce ljudskih znanj kraške suhozidne gradnje pri ohranjanju in prenosu znanja na mlajše generacije, se priključi projektu Living Landscape Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija-Italija 2007-2013. Na podlagi v okviru tega projekta postavljenega in izvedenega dela, v februarju 2015 z največjim veseljem vodi ustanovno skupščino čezmejnega Partnerstva za ohranitev in popularizacijo kraške suhozidne gradnje (konzorcija).
Naš konzorcij je prostovoljno, nepridobitno združenje fizičnih in pravnih oseb (članov), ki so se povezale z namenom zaščite in ohranjanja veščin suhozidne gradnje značilne za matični kras, izmenjavo izkušenj, znanj in strokovnih informacij s tega področja ter ozaveščanje širše javnosti o dediščini kraškega suhega zidu in njenem pomenu. Deluje na čezmejnem območju Krasa, pri izvajanju svojih aktivnostih pa se lahko povezuje z drugimi organizacijami, zvezami ali društvi s podobno dejavnostjo v Republiki Sloveniji, Republiki Italiji in v tujini. Naši člani delujejo v okviru štirih stalnih delovnih skupin: za informiranje in ozaveščanje javnosti, za izobraževanje in usposabljanje, za raziskovanje in razvoj ter za prostorsko upravljanje. Znotraj Delovne skupine za informiranje in ozaveščanje javnosti z Zavodom Anima Mundi in akademsko slikarko Karin Lavin Park Škocjanske jame nadaljuje v okviru projekta Living Landscape začeto delo z najmlajšimi, ki bodo nekoč najstarejši, a ozaveščeni varuhi kraških suhih zidov s koreninami. Kot taki bodo zasedali delovna mesta, kjer se bodo sprejemale odločitve, ki bodo vselej v prid tega segmenta kraške identitete. To je naša vizija.
Zelo veseli in hvaležni smo, da so jo začutile in za svojo vzele tudi kraške vzgojiteljice in osnovnošolske učiteljice iz obeh strani meje, ki so avtorice te publikacije. Ključne so. Ključne ste. Naj bo ta nabor vaj navdih in spodbuda za nadaljnje ukoreninjanje najmlajših na Krasu. Naj bo iskra, ki tli, nas greje in bodri. Saj nismo prvi, saj nismo sami. Že tisoče jih je bilo pred nami in želeli so nam predati ravno to svoje vedenje in znanje, ravno te zložbe. Zakaj.
Darja Kranjc, univ. dipl. etn. in kult. antrop.
Organizacijski, tehnični in administrativni upravljavec konzorcija
Park Škocjanske jame, Slovenija Škocjan, 2016
CELOSTNO UčŒENJE IZ DEDIŠčŒINE
Spregledana znanja in modrosti dediščine
Mreža zidov, ki se razteza po pokrajini, daje Krasu poseben čar in prepoznavnost. Ostanke mogočnih suhih zidov najdemo na prazgodovinskih gradiščih. V poznejših obdobjih so suhi zidovi nastajali pretežno ob naseljih, kjer je bila njihova glavna funkcija omejevanje obdelovalnih površin od odprtega prostora in gmajne, kjer se je pasla živina. Naši predniki so jih postavljali tudi zato, da bi očistili zemljo in pridobili obdelovalno zemljo, ki so jo zidovi ščitili pred sunki burje. Njihovo gradnjo zaznamuje ekonomičnost in uporaba materiala, ki je prisoten v okolju. Skozi stoletja so jih vzdrževali, kar pomeni vztrajno popravljanje padlega kamenja in odstranjevanje grmovja, saj je poleg divjadi prav vegetacija tista, ki zidove najbolj načenja.
Na ta način je nastala mreža kilometrov suhih zidov, s katero je prepredena pokrajina. Ta monumentalna dediščina suhih zidov daje kraški pokrajini poseben izgled in predstavlja bogastvo znanj.
Suhi zidovi in način gradnje, ki se razlikuje od naselja do naselja, ter njihova umeščenost v prostor nam tiho sporočajo drugačno resničnost, kot jo živimo danes. To je tiha govorica pokrajine o človekovi samoumevni vpetosti in povezanosti z naravo, ki smo jo popolnoma izgubili.
Suhi zidovi in urejenost pokrajine pričajo o časih, ko je bil odnos do okolja celosten in še niso poznali delitve na živo in neživo naravo. Narava v celoti je bila za takratne ljudi prežeta z življenjem in čut do nje zelo buden, živ in spoštljiv. Takrat so še znali prisluhniti kamnu, skali ali drevesu.
Pred stoletjem in več, ko je bila gradnja in vzdrževanje suhih zidov na Krasu še aktivna, je bil tak odnos do pokrajine še prisoten, zato predstavljajo suhi zidovi pomemben most v preteklost, da zaznamo stara znanja in modrosti, jih ozavestimo ter uporabimo za načrtovanje sonaravne prihodnosti.
Naš odnos do dediščine običajno temelji na delitvi na živo in neživo naravo. Sodobna znanost prestavlja meje živega. Že kvantna fizika 20. stoletja je prepoznala učinek zavesti na subatomsko raven materialne realnosti. Sintropična percepcija sveta ne postavlja ostre meje med živim in neživim svetom. Celo na videz ‘mrtvi’ materiji dopušča sposobnost samoorganizacije in razvoja kompleksnih form, ki kažejo nekatere bazične lastnosti živih organizmov. (Detela, 2014
Ko govorimo o dediščini, govorimo o časih, ko je človek še znal in smel občutiti zlitost z naravo in ji je bil tako sposoben tudi prisluhniti. Moderna poindustrijska doba je osvobodila človeka odvisnosti od narave, prinesla pa je tudi lažno predstavo o neodvisnosti in nadmoči človeka.
Narava nas ne napaja več z življenjem, temveč gledamo nanjo kot na mehanizem. Izključili smo se iz nje, kot da živimo zunaj nje. Vendar vsak trenutek so-bivamo z vsem stvarstvom. Vse ostalo je iluzija.
Sodobna družba je za razliko od prastarih tradicij iztrgana iz celote sveta in omejena.
Stare kulture so v pokrajini prepoznavale duhovno substanco, tako kot so vedele, da planeti in sonce, zvezde niso le fizična telesa v vesolju, temveč z duhovnimi bitji prežeti organizmi.
Z vidika starih modrosti je prostor živ, izpolnjen z vitalno energijo in tako kot ima človek duha, je duhovna razsežnost tudi v prostoru. Stari Rimljani so častili duha prostora. Genius loci, kot so ga imenovali, je imel v rimskih hišah poseben posvečen prostor z oltarjem. Na podoben odnos do prostora in pokrajine naletimo v izročilu različnih prvobitnih kultur sveta, od Sibirije, Japonske do Amerike. Na tak in podobne načine so stare kulture gojile stik z duhovno razsežnostjo prostora. Genius loci ali duh prostora je zavest prostora, s katero lahko pridemo v stik. Natančna umestitev starih vaških jeder in svetišč – predkrščanskih in krščanskih, ki so najpogosteje prekrila starejša kultna mesta v pokrajini – priča o poznavanju teh razsežnosti prostora.
Ostanki starih pričevanj so se ohranili tudi na naših tleh. Kamen je imel poseben pomen. V bogatem izročilu, ki so ga naši predniki ohranili iz roda v rod, so se ohranila stara znanja o povezanosti vsega z vsem, kar v sodobnem času odkriva in potrjuje sodobna kognitivna znanost. (Peruš, 2000) Tako se srečujeta dva svetova. Na eni strani mitska, skozi zadnja stoletja pogosto zanikana in tudi preganjana percepcija sveta in univerzuma, na drugi strani pa najsodobnejši izsledki znanosti.
Naši predniki so iz povezanosti z bivajočim, s pokrajino, ki jih je obdajala, razbrali tihe namige narave ob kamnih, zidovih, senožetih, jamah, drevesih. Naravo in njene danosti so spoštovali. H globokemu spoštovanju narave nas v moderni dobi potiskajo podnebne spremembe, onesnaženost in izraba naravnih virov, s katerimi se soočamo po vsem svetu. Počasi se vera v vsemogočnost tehnologij in njihovega gospodarja človeka umika trajnostnim smernicam razvoja.
Izročilo, ki ga je zbral Pavel Medvešček, ko je po vsej Primorski zbiral in zapisoval stara pričevanja od leta 1950 dalje, vsebuje veliko pripovedi o kamnih in njihovih posebnih močeh. V izpovedih prič preteklosti ima narava še druge razsežnosti, take, ki smo jih v sodobni družbi že zdavnaj izrinili iz zavesti. Posebni predmeti, pogosto je med njimi prav kamen, imajo še ‘tretjo in peto moč’. (Medvešček, 1992)
Karin Lavin
Izdajatelj publikacije : Škocjanski park, oktober 2016
Uredila : Karin Lavin
