Metode geomantijskega merjenja hiš temeljijo na bipolarnem razčlenjevanju aktivnih in pasivnih polov. Na področja svetlobe in teme. Tako v idejni arhitekturni zasnovi, arhitekturni imaginaciji, kot v zgrajenih stavbah.

V določevanju prostorskih napetosti plus in minus polov, ima vsaka arhitektura svoja optična in eterična polja svetlobe in sence. Prostorske interakcije dveh polov odsevajo številni proporci objekta. Razmerje plus in minus pola se odraža med karakteristikami polnosti in praznine, vdolbinami in izboklinai, profili in konturami. Energijski centri, ki predstavljajo statiko stavbe, so vibracijsko statični. So rezultat kreacije arhitekture v snovnosti materije.

Med plus in minus napajalnimi energijskimi izviri je navzoča geomagnetna gmota arhitekturnega polja hiše. Posebno pozornost se daje zelo osvetljenim in zelo osenčenim prostorom.

Igra dveh polov se odvija med številnimi značilnostmi okolja, v katerem je postavljena arhitektura. Med linearnim in organskim, zaprtim in odprtim, vizualnim in senzornim, okularnim in taktilnim, strogim in sproščenim. V primerih neravnotežij se odkrije arhitekturne hegemonije karakterja hiše do kraja. 

Pregled plus svetle in minus temne polarnosti prostora je osnova geomantijske diagnoze. Sledi nadgradnja haptične raziskave večrazsežnostne anatomije okolja.

Centralna področja svetlobe so prostorski viri življenjske energije. Območja sence so področja podzavesti in globljih zemeljskih plasti.

avtor makete : Anjel Lavin