Trajnostni turizem SLO-HR

Program sodelovanja Slovenija – Hrvaška je namenjen razvoju trajnostnega, varnega in živahnega obmejnega območja s spodbujanjem pametnih pristopov k ohranjanju, mobilizaciji in upravljanju naravnih in kulturnih vrednot v korist ljudi, ki živijo indelajo ali obiskujejo območje.”

Vizija izpostavlja splošno usmeritev v trajnostni razvoj. Glavni poudarek bo na izkoriščanju naravnih in kulturnih vrednot območja za ustvarjanje inovativnih, pametnih in učinkovitihrešitev, ki prispevajo k ohranjanju in izboljšanju kakovosti okolja in njegove raznolike identitete na eni ter aktiviranju družbeno-gospodarskih potencialovna drugi strani. Zagotavljanje varnega in živahnega območja je bistvenegapomena za ljudi in bo vzpostavljeno s povečanjem zmogljivosti zainstitucionalno sodelovanje na vseh ravneh.

Naravna in kulturna dediščina predstavljata pomemben element in neizkoriščeno prednost obrobnih podeželskih območij ter manjših mest v PO. Raznolika pokrajina in bogata dediščina sta serazvili na podlagi dolgotrajnega sožitja človeka in narave. Danes pomanjkanje priložnosti in odsotnosti politike “aktivnega ohranjanja” vodi v begmožganov, depopulacijo in sukcesije gozda na odročnih obmejnih območij. Mnoga območja dediščine so v slabem stanju, brez privlačnih vsebin za obiskovalce intrajnostnega upravljanja. Takšno stanje opozarja na realno nevarnost degradacije oziroma izgube nekaterih pomembnih naravnih/zgodovinskih vrednot.

Trajnostni turizem in z njim povezane zelene ekonomije, ki izhajajo izaktivnega ohranjanja in trajnostne rabe virov, lahko zagotavljajo gonilno silo za model alternativnega ohranjanja in razvoja. Vendar pa so obstoječe pobude spomenikov dediščine, muzejev, zavarovanih območij in majhnih podjetij pogosto razdrobljene, ne zavedajoč se koristi sodelovanja in tržnih priložnosti. Dediščina intradicija bi morali služiti kot navdih za inovacije pri oblikovanju paketov zaobiskovalce, kulinariki, oblikovanju lokalnih izdelkov, domači obrti, umetnostiipd…za ohranjanje kakovosti okolja, raznolikosti in identitete programskega območja

Zeleno infrastrukturo je potrebno razumeti kot “strateško načrtovane mreže naravnih in pol-naravnih območij in tudi drugih okoljskih značilnosti, načrtovanih in vodenih tako, da zagotavljajo širok nabor ekosistemskih storitev. To vključuje zelene površine (ali modre, če zadevajo vodne ekosisteme) in druge fizikalne značilnosti na kopenskih (vključno z obalo) ter morskih območjih. Na kopnem je ZI prisotna v ruralnih in urbanih okoljih. (Vir: SPOROčŒILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBOR REGIJ Zelene infrastrukture (ZI) – Krepitev Evropskega naravnega kapitala / COM / 2013/249)

Pristopi, ki temeljijo na ekosistemu, so strategije in ukrepi, ki izkoriščajo mnogovrstne storitve narave (tj. rešitve, ki temeljijo na naravi) npr. za prilagajanje podnebnim spremembam in njihovo blažitev. Ti pristopi so del zelene infrastrukture, ker uporabljajo biotsko raznovrstnost in ekosistemske storitve v okviru splošne strategije prilagajanja za to, da ljudem pomagajo, da se prilagodijo škodljivim učinkom podnebnih sprememb ali jih ublažijo, in sicer z ohranjanjem zalog ogljika in zmanjšanjem emisij, ki jih povzročata degradacija in izguba ekosistemov, ali s povečanjem zalog ogljika, s čimer se poveča odpornost in zmanjša izpostavljenost. Zelena infrastruktura tem pristopom doda prostorsko načrtovane večnamenske elemente (Vir: SPOROčŒILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBOR REGIJ Zelene infrastrukture (ZI) – Krepitev Evropskega naravnega kapitala / COM / 2013/249)

https://www.si-hr.eu/si2/download/Program_sodelovanja_INTERREG_V-A_SI-HR.pdf