Na izletu starodavne poti prednikov, smo obiskali Žegnano jamo v Orehku pri Postojni. Prazgodovinski prostor v funkciji svetišča. Geomantično prepoznan v kvaliteti keltskih arhetipov. Prisoten staroverski praspomin skrivnostnih podzemeljskih obredov. Pomirjeno in silovito me je zaobjela svečana prisotnost duha prostora. Še zdaj zastopa ritualno vlogo posrednika med zavestjo Zemlje in ljudmi.

Jama nas je obdarila z duhovnim doživetjem romanja. Prostor obiskovalca lahko požegna z blagoslovom. Ko bi se le izvajala poglobljena vodenja.

Ko smo prišli iz jame, nas je v skupni sferi skupine in lokacije prežela presenetljiva preprostost, pomirjenost in iskrenost. Kot da se je iz nas odluščil neki nepotrebni nastopaški direndaj napram nezavedno podzemeljskemu. Energijsko polje skupine je izrazito odpljunilo stresne energije.

Sina Mihaela jama spominja na prostor domovanja druidov iz filma Merlin. Dialoško navihano se je vživel v navzočnost nevidnih podob mitoloških likov, s katerimi spontano brez predsodov komunicira. ( ogledalo odraslemu ko rigidno pametuje brez duhovno vzgojne drže zgleda ). Pozitivna astralna predstava otroka je hkrati percepcija nečesa stvarnega v lokaciji. Veseli me njegova strast do razvijanja geomantijskih sposobnosti. Primerno njegovi starosti ( 13 ) si pomaga z vzorom priljubljenih junakov iz legend. Tudi v ŽegnanI jami je prosto asimiliral vibracijo prostora. Nedvoumno je začutil stik z mističnimi bitji jame.

Večdimenzionalni pojav jame se je dejansko zgodil naokrog med nami. Lahko rečemo da je bil razodet radostni mistični moment. Poseben žegen je prejela organizatorka srečanja in vodička Ana Horvat. Ko je prišla iz jame je dobila v dar subtilno zlato krono na glavo. Zagledal sem jo z notranjim očesom. Elementarna bitja so jo obdarila s svetlobno eterično krono v podporo za njeno poslanstvo. Sijajni sakralni nevidni dogodek.

Prijatelj Mitja Fajdiga je številne obiskovalce sproti podučil o fenomenih Zemlje. Kolikor je čas dopuščal. Za slehernika velja vendar pismenost na tem področju. Razumeti normalno starodavna znanja. Tudi današnji dokodek, tako kot je potekal, sporoča da nas čaka prostovoljno maratonsko delo za izobraževalno ozaveščati v dobro okoljske, družbene odgovornosti. Napram eroziji vrednot in degradaciji prostora, povzročenem iz invazije materialistično kapitalskih posegov, ki zadrogirani od egoizma kalkulirajo računico biznisa iz naravnih virov Zemlje. Priča smo vsesplošni duhovni, moralni in sonaravni deprivaciji. 

Vzbudil se je vtis, da so take lokacije idilične spokojne atrakcije, ampak v tendenci osamelca. Nimajo pravšnje energijske povezanosti z okoljem ter zaščite. Zato si prizadevamo za dolgoročno skrb in odgovornost v ohranjanju naravne, kulturne in duhovne dediščine. V zdravljenju prizadetih energijskih območij. In spodbujanju lokalnih akterjev pri prebujanju sebe in potencialov narave.

Civlizacijsko smo si zgradili moderno hišo bolanega bivanja. Zapira nas kot zapor. Izolira od življenjskih energij Zemlje – iz njenih notranjih organov znotraj planeta – katere koncentrirajo tudi jame. Razbiti velja zidove in ograje napačnih prepričanj. Da bomo bolje živeli. Za civilizacijo bo to delo dolgo najmanj 1000 let. Da se bo zgodil dejanski premik v nove vrste sožitju človeka in narave.

Jama me je opozorila na družbeno dominacijo sprevrženega moškega principa, kateri obrača pramoči Zemlje v destruktuvne sile. Množičnih manipulacij z zemeljsko, žensko energijo je čedalje več, tudi takih perfidnih pod pretvezo pozitivca. Morda bi pa jame pomagale, da se psihopatske moške vključi v zdravljenje v jamo. Recimo da so 1 teden zaprti v jami na lastnem očiščenju !

Jama predstavlja zemeljske ženske energije. Predvsem moški se moramo na novo učiti suvereno vzdrževati sprejemanje energij jame. V prostoru in sebi, v votlinah organov telesa. Ženske pa več‡jo stopnjo dostojanstvenega izražanja svoje kreacije.

Zgovoren primer je organizatorka izleta Ana Horvat. Pohvalno “dviguje prah ” z odkrivanjem staroverskih zgodb. Pravi da je Pivška kotlina bogata po ustnih izročilih in lepotah, od izvirov pod Javorniki in Snežnikom, do izvirov pod Nanosom. Je kakor čaša, v katerose zbirajo starodavni vrelci, ki se zlivajo v prekrasno podzemno kraljestvo Postojnske jame.

Ana piše knjigo o staroverskem izročilu. Zavzeto in zvesto zbira podatke žive dediščine. Ana pravi : »Ja, stari ljudje so res nekoč pravili, da sose v Žegnani jami kristjani skrivali pred Turki,« mi je ob obisku zatrdil 76 –letni kmet iz Orehka, Rudi Avsec, kjer se pri hiši reče po domače »PriKuteževih«. Rudi pravi, da so pred mnogimi leti iz Kutež pri Ilirski Bistriciprišli v Orehek njegovi predniki in od tistih dob dalje se je hiše prijelotakšno ime. Rudi mi je povedal, da je bil kot desetletni pobič s svojimisovrstniki večkrat v jami, ki je gotovo dolga več kilometrov in nihče si niupal obsežnim blodnjakom lediti do konca. Star so tudi pravili, da rovi Žegnanejame vodijo vse do vasi Hruševje, ki več kot štiri kilometre oddaljena odOrehka.

Zakaj se je skrivnostne jame prijelo ime Žegnana jama, tega Rudi ne ve. Meni pa, da najbrž zato, ker so se v davnini vnjej vaščani skrivali pred krvoločnimi Turki in morda v jami večkrat vročemolili, da bi jih krščanski Bog obvaroval pred krivoverci.

Precej več pa mi je o jami znal povedati 72-letni domačin iz Orehka, Boris Križaj, ki je prav tako slšal od starihljudi, da Žegnana jama vodi vse do Hruševja in pripelje na svetlo pri kapelici,blizu gostilne »Pri Buhcu«.

»Ne nikomur še ni uspelo, da bi sledil tej podzemski cevi. Najbrž še nikomur ni uspelo odkriti rovov, ki vodijo do Hruševja, ali paso le-ti preozki, da bi se človek lahko splazil skoznje. A stari so pravili, daso davno tega v Žegnano jamo vrgli mačka in žival je še istega dne prilezla nasvetlo iz luknje blizu kapelice ob gostilni » Pri Buhcu«, v Hruševju. Nobenega dvoma torej ni, da rovi Žegnane jame segajo vsaj do tistega mesta.

Vhod v jamo se odpira v gozdu v bližini Orehovškega gradu, v kateri so arheologi pred nekaj nekaj leti odkrili srednjeveško keramiko, po ustnem izročilu pa so se vaščani v času turške nevarnosti skrivali pred Turki.

Moj sogovornik mi je postregel še z drugimi zanimivimi podatki. Med okoličani je ohranjena vera, da je bil v Žegnani jami v davnini žrtvenik, kjer so davni predniki obhajali skrivnostne obrede na čast neznanim božanstvom. Nekateri še danes menijo , da skrivnostni , deloma naravni oltar, v jami še obstaja in da je tudi staro stopnišče v jami služilo tem obredjem.

To misel gotovo podpira tudi dejstvo, še danes ohranjeno v izročilu okoliškega življa. Kakor mi je zatrdil Boris Križaj, so pred mnogimi let vaščani v Žegnani jami vsako leto ob 24. juniju, na Kres ali Ivanje opravljali obredje Janezu Krstniku na čast. Doba okoli Kresa je bila za Orehek in okolico nadvse pomembna in Boris se še spominja, da so na ta dan z zelenjemokrasili vsako hišo v vasi, kjer je živel kak Janez. A tudi sam ne zna pojasniti zakaj so se obredja Janezu Krstniku na čast opravljala tudi v Žegnani jami.

Škoda, velika škoda je, da danes ne vemo več, kako so ta obredja opravljali, saj bi morda v njih našli sestavine, ki bi nam pojasnile vsaj delček prastarih verovanj, ki so jih naši predniki morali brez dvoma v sivi davnini opravljati v podzemski jami. Dejstvo je, da se je v ljudskih običajih in vraževerstvu ob Kresu vse do danes ohranilo brez števila sestavin, ki spominjajo na čaščenje prazgodovinskih božanstev. Znano nam je tudi, da je v svetu vrsta podzemeljskih jam, kjer so nekoč obstajali podzemski oltarji, brez dvoma nasledniki predzgodovinskih žrtvenikov.

Prilgamo pesem staroverke Ane Horvat o Žegnani jami :

KRESNA NOčŒ V ŽEGNANI JAMI

Kresni Plamen, skrit v podzemlja temini,

da za vselej ostal bi zapisan v zgodovini,

gorel je strastno v srčni globini,

prednikov davnih, njih zvezdni širini.

Reka življenja je sporočila,

da svetla Daníca bo srcem svetíla,

ko v skrivnostne globine svečenice bo skrila,

in maternico Zemlje bo v sebi blagoslovila.

Energija grlena po rovu je tekla,

da Mati Zemlja se v svoj trebuh ne bi spekla,

vile studencev, svečenice, nje hčere,

pele so pesmi davne ji vere.

Sonce se njih močem je priklonilo

in blagodejne žarke namenílo,

da žito je zlato mirno obrodilo

in mize pozimi bogato obložilo.

Nosile svetleče pasove so svečenice,

na njih glavah, venci cvetja,

kakor krone vilinske kraljice,

iz podzemnih globin

zaslišal se zvok je čarobnega petja.

A le sebe so na oltarju darovale,

svojo dušo Materi Zemlji izročile,

ko vsako leto so na isto pot se podale

in na Kresno noč rod svoj blagoslovile.

Noč najtemnejša v podzemni globini,

noč, najsvetlejša v srčni širini,

kjer Daníca se Mesecu je poklonila,

da reka srebrna bi Zemljo napojila.

Ovenčal je jutro tedaj bog Kresnik,

na Zlatega konja dvignil Daníco, v zvezdni premik,

noč bogate sadove je obrodila,

Kresnik in Daníca sta se srečno poročila.

čŒarobne žarke so svečenice čutile,

veselo na dom svoj kreníle,

Mater Naravo in njene otroke večno ljubile.

Vendar pozneje novi je veri

ljudstvo vse bolj sledilo,

Kresnika je v Janeza Krstnika spremenilo,

in v Žegnani jami njegovo ime se nato je častilo.